Avtor se je pri svojih zavarovalniških agentih zelo potrudil za skorajda učbeniško reprezentativen nabor likov, ki so predstavniki kar se da različnih stanov in karakterjev. Od propadlega starejšega nekdanjega direktorja uspešnega podjetja prek arogantnega povzpetnika in stereotipnega geja do stereotipnega čefurja. Kot da bi Zajc na vsak način hotel predstaviti celoten spekter družbene mavrice in tako bolj kot demokratična zastopanost različnih karakterjev v oči bode ta trdna avtorjeva namera, da se predstavi kot vključujoč avtor, ki bo naredil rez skozi vse plasti družbene realnosti. V slovensko družbeno stvarnost uvozi tudi malo grškega kriznega melosa v podobi Christosa, ki je na daljavo internetno zaljubljen v eno od zavarovalničark. Pri tem se avtorju zgodi, kar se v takih primerih rado zgodi – liki ostajajo ujetniki teh ozko zamejenih osebnostnih okvirjev (zanimivim spolnim fantazijam in fetišem navkljub), ki jih je zanje izbral avtor. Za primer: Haris, ki je preživel bosansko vojno klavnico, je v celoti zreduciran na svoj posttravmatski stres, obvladaški važič na svojo prepotentnost. Avtorju je bilo nedvomno tako enostavneje, niso pa taki liki prav verjetni, pri čemer roman tudi nima dovolj humornega izraza, da bi se kazali kot karikature.
Najbolj je v tem smislu nenavadna osrednja figura Agata/Muci, ki je zreducirana na svojo usodnost, domala nadnaravno moč, vsekakor pa na sposobnost manipulacije z drugimi in realnostjo. Avtor nam jo tišči pod nos kot nerešljivo uganko, ki ima prav zato vlogo nekakšnega romanesknega deusa ex machina, ki je pojasnjena in razložena seveda ne bi mogla več imeti. Muci predvsem prav pride avtorju, ko je treba dozirati romaneskne preobrate. Rok se denimo iz obvladača mimogrede prelevi v cmero, ki za ponižanje Muci plača s samopohabljenjem (za konec ta nekdanji ženskar konča v harmoničnem gejevskem razmerju, ne da bi se avtorju to zdelo vredno komentirati z besedo ali dvema). Ker jasno – Muci ima to moč nad ljudmi. Zakaj že? Ne vemo. Avtor pač samo pravi, da je Muci hudičevski lik, ki zlahka obvladuje ljudi, nič v njenem literarnem portretu pa je kot take ne vzpostavlja. Je hudičevska inteligenca? Blond kodrčki in ledene sive oči? Zdi se mi, da je avtorjev »poskus z magičnim« zgolj bližnjica, da ni bilo treba bolj prepričljivo izrisati ženske z močjo. To je šele težko. In takšna je šele strašna.
Tudi realistična plat romana je morda ostala preveč programska, v končni fazi akviziterska. Zavarovalniško podjetje se, ponovno s pomočjo deusa ex machina (nezgode, ki »odnese« prvotnega šefa), v razpletu romana reformira v družbeno odgovorno. Če avtorju že ni uspelo razviti komičnega potenciala svoje zgodbe in nam ni docela pojasnil psiholoških motivatorjev svojih likov, da so ti zaigrani kot v kakšnem resničnostnem šovu, mu je na koncu uspel vsaj korak v fantazijo, skoraj čisto pravo utopijo.
