Pianizem, otrok romantike, se je zaradi izrazne kompleksnosti glasbila razvil v kraljevsko panogo solističnega poustvarjanja, kar je še danes. Z njim je povezana prestižnost – osebna, prihranjena za (najboljše) izvajalce, in tista kolektivno porazdeljena, ki se kot spoštovanje do umetnika in občutek ponosa izživi v kulturnem prostoru, stanovskem krogu, včasih v širši nacionalni zavesti, in se prepleta s človekovo potrebo po muzikalnem dražljaju. Slovenski poslušalec, ki si želi klavirske glasbe z individualnim in hkrati univerzalnim pečatom najvišje poustvarjalne ravni, pa tudi kakega povsem normalnega spremnega priboljška, kot je čustvena participacija ob skupni narodni pripadnosti z umetnikom, je že desetletja soočen s praznino. Slovenija ima sicer razvejano glasbeno šolstvo in veliko zagnanih učencev klavirja, v navpičnici pa je sistem očitno slabotnejši: količinsko-kvalitativni razkorak med učno bazo in umetniško bero je drastičen.
Na letošnjem Chopinovem tekmovanju je bil med deseterico finalistov tudi Hrvat Aljoša Jurinić; ni mi znano, da bi na tej fascinantni tekmovalski prireditvi kak Slovenec kdaj dosegel opazen rezultat, kaj šele finale. Med našimi pianisti, ki so se pojavili v zadnjih petindvajsetih letih (omejimo se na obdobje samostojne države), ni niti enega z vrhunsko kariero. Domači pianizem z ljubljanskih odrov pa je pojem, o katerega obstoju bi utegnili podvomiti, saj skoraj ne zasledimo izvajalcev s koncertno izpostavljenostjo skozi daljša obdobja. Večer, morda dva, recital nadpovprečnega diplomanta, ki nemudoma zatem »ponikne«, sporadični zanimivi prispevki kakega samohodca – to je, v najboljšem primeru, pianistična Ljubljana.
In potem presenečenje
Dih osupljive superiornosti je pred kratkim prinesel fant, čigar imenu in priimku sam ne mislim določati pisne različice. Najbrž obstajata enako upravičeno – odvisno pač od pogleda – Aleksander Gadžijev (če ima pišoči Slovenec umetnika za Slovenca ali Slovana) in Alexander Gadjiev (anglizirano-italijansko in mednarodno obliko je uporabil Cankarjev dom). Takšna zunanja dvojnost spremlja identiteto s stičišč, vpisano v umetniško konstitucijo enaindvajsetletnega goriškega »zamejca«, ki je nehote premeril osrednjeslovenski, da, mediokritetni pianizem. Z njim nima namreč absolutno ničesar skupnega; bolj kakor genetsko je umetnik, po materi Slovenec, ločen od njega po miselnosti, po privzgojenem odnosu do pianističnega (po)klica in umetnosti, ki sta seveda neločljiva od glasbeniške eksistence.
Vse življenje glasbenik
O njegovem očetu Sijavušu Gadžijevu, ruskem pedagogu na slovenskem glasbenošolskem centru v Gorici, se v naši prestolnici nikoli ni vedelo prav veliko. Sam sem postal malce pozornejši nanj šele ob ljubljanskem nastopu Ivana Skrta leta 2011. Zdi se mi, da mora biti formula Gadžijeva starejšega spravljena med »preponsko« podprtim konceptom plastečega se zvoka in odkritim usmerjanjem najboljših učencev daleč stran od ljubljanske Akademije za glasbo (njegov sin je nadaljeval izobraževanje v Ceseni, zdaj študira na salzburškem Mozarteumu). Na omenjenega Skrta, nagnjenega k ekstravagantnemu svobodoljubju v glasbi, pa sem se v resnici spomnil med poslušanjem Aleksandra Gadžijeva. Ta je Skrtovo nasprotje, uravnotežen, richterjevsko naravnan »brezinterpretacijski« posrednik, ki gradi skladateljski izraz v sožitju s pričakovano rastjo pianističnega recitala – prek prvega vrhunca s Chopinom se je odprl še v naslednje dimenzije zvočnega utripanja s Stravinskim in dodanim Ravelom (Scarbo). Pronicljivost, občutek za oblikovne celote, tehnično znanje, koncentracija, celovečerno stopnjevana izraba klavirske kapacitete, vse to je bilo delo človeka, ki je pač že vse življenje glasbenik in pianist.
V prihodnjih letih ga zlahka vidim med vodilnimi. V kolikšni meri bo še »naš«, bo pač odvisno tudi od slovenskih prirediteljev (mediji zahodnih sosedov so ga že imenovali za »enega najsijajneših upov italijanskega pianizma«). Za zdaj hvala Cankarjevemu domu. Že nekaj let je opazno, da misli na slovensko pianistiko, čeprav tega ne obeša na veliki zvon.
