Nastanek skladbe Testament je spodbudil znameniti pisemski dokument Beethovnovega trpljenja, kar naj bi se – tako očitno meni avtor Brett Dean – razbralo iz pretežno repetitivne teksture, opremljene z Beethovnovim citatom. Deanova glasba je nerazveseljivo sporočilo o »teži« dela umetniške produkcije, ki lahko danes doseže svetovno institucionalno veljavo, pa tudi o pristopu SF k posodabljanju programa. Po vodilu »poslušljivega« zvoka in izbiri estonskega dirigenta seveda ni šlo brez Pärta – spoznali smo nekaj let staro Silhouette in bolj vsakdanjo, disonantno obloženo avtorjevo enostavnost. Spored je bil zgolj sešitek dveh manj pomembnih skladbic z Beethovnom (Peta simfonija) in Mozartom (Klavirski koncert št. 9). Pianistka Lilya Zilberstein je postavila interpretacijo v zlato, a tudi precej enodomno sredino med apolinično razumljenim Mozartom in lastno tonsko kultiviranostjo. Predajala je lepoto in biserne loke, njeni dvignjeni normi »resnega divertimenta« se je prilagajal tudi orkester. Najlepšega avtorjevega darila – poosebljenosti in značajske raznolikosti v glasbenem govoru – pa se je ugledna solistka dotikala le bežno.
Gigantski pokončnosti Beethovnovih simfonij se naša izvajalska doba odziva značilno razpršeno, z ne ravno izjemnimi rezultati. Filharmonijo spravlja glasbeni Prometej v zadrego in katastrofe, nazadnje s podpisoma Villauma in Wilsonove. Olari Elts je na površini sicer strnil ansambelsko energijo – predvsem v odrezavost ob glasnih del(c)ih glasbene skladnje. Še najceloviteje se je v izvedbi razpel finale, a brez predhodne poti izdelanih odnosov v stavčni oziroma ciklični gradnji; nadomestilo jo je dirigentovo nihanje med zvočnimi izbruhi in izrazno nenapetim preletom gradiva. Tudi z Eltsom se torej ni našel človek, ki bi orkestru razodel kaj dosti substančnega o Beethovnu.
V dirigentsko zmagoslavje pa se je dvignil večer v zlatem abonmaju, v katerem so Dunajski simfoniki nastopili nazadnje pred štirimi leti. Takrat so pod taktirko Hansa Grafa učinkovali kot vzorno soliden orkester, to pot pa so segli k enkratni polnosti glasbe, slišane sicer že ničkolikokrat. Za to dimenzijo je zaslužen Charles Dutoit, ki ga moramo uvrščati med mojstre najvišje oblikovalske kapacitete in zbranosti. V mislih nimam nezmotljivosti ali popolne zloščenosti v orkestrski realizaciji (začetna »slabotnost« rogov in še kaj), pač pa drzno barvito svobodo zvočnih raziskav in obvladovanje kompozicijske širine oziroma glasbenega časa. Dutoitova strategija vzdraženega in obenem mirnega vodenja se povsem zlije zlasti s slikajočo neprekinjenostjo glasbe, z Debussyjevimi pasteli in tančicami, a tudi s pastoznim zamahom Ravelove orkestracije in – pod njo – »barbarsko teatralnostjo« Musorgskega. Ob nenaslikani, dejanski glasbeno-plesni drami (odlomki Prokofjeva, izvedeni v vztrajno zložnih hitrostih) se lahko muzikalna intenzivnost delno tudi porazgubi, dutoitovska mirnost pa prevesi v zavoro.
