Pri čevljarju Elju Šuligoju v Šempetru pri Gorici so si stranke na novembrsko četrtkovo popoldne kljuke kar podajale. Nič ni kazalo na to, da njegov poklic izumira. Hitro je pojasnil: november je eden boljših mesecev za čevljarje. Bliža se zima in iz omar vlečemo zimsko obutev. Čevlju se je odlepil podplat, škornju je odpadla peta, drugemu se je strgala zadrga. Zimski čevlji so vseeno nekoliko dražji in se popravilo splača. Poleti ni tako optimističen, a vseeno meni, da poklic ne bo izumrl. »Še vedno bo treba kaj popraviti in še vedno bo pri obutvi toliko posebnih potreb, da nas bodo ljudje še potrebovali,« pokima izpod očal.
Sproti lepi na prvi pogled brezupen primer športnega copata. Dela ima toliko, da je tudi kovačeva kobila bosa. »Ne najdem časa, da bi nesel svoje čevlje v popravilo,« se posmeje in pokaže, da mu je podplat odslužil. Tisti dan se mu je v delavnici pridružil tudi devetošolec Deni. Obiskal ga je v okviru dogodka Promocija poklicev, ki ga je organizirala novogoriška obrtno-podjetniška zbornica. Preverjal je, ali ima njegova želja po tem poklicu smisel in prihodnost.
Nadaljuje dedovo tradicijo
Šuligoj se je pred skoraj tridesetimi leti v šoli v Kranju izučil za čevljarja in nadaljuje dedovo tradicijo. Po končani šoli je v različnih službah dal skozi vse čevljarske faze. V Cicibanu je modeliral in oblikoval, sodeloval pri krojenju in izdelavi čevlja, nato je v drugem čevljarskem podjetju skrbel za nabavo materiala in kontrolo. Večinoma je obiskoval prodajalce usnja in drugega materiala ter pazil, da je do čevljarjev prišlo le najboljše. Želel pa si je okusiti tudi zadnjo postajo v življenju čevlja – njegovo popravilo. Zdaj je slabi dve leti na svojem. Poviša vam pete, zamenja podplat, utrdi opetnik, zašije raztrgane čevlje, jih raztegne, zamenja zadrgo in tudi pobarva.
Desni čevelj ni enak levemu
Pove, da mora čevljar rad delati z ljudmi. Znati jim mora prisluhniti, jim svetovati in po pravici povedati, ali je čevelj vreden popravila. Biti mora ustvarjalen, imeti mora ročne spretnosti, se znati dobro organizirati, se držati rokov in seveda – slediti toku mode. »Pa naj še kdo reče, da to ni zanimiv poklic. Nobene monotonosti ni v njem. Še levi in desni čevelj nista enaka. Levega moraš denimo podaljšati, desnega pa razširiti. Spoznavaš nove materiale, preizkušaš njihove lastnosti, vsak dan se kaj novega naučiš. Šival sem že sedla za konje, obleke za kužke, včeraj sem prvič v življenju šival naramnice,« pripoveduje. S police vzame čevlje, ki jih po modnih trendih umesti nekam v leto 1986. Gospa bi rada špičake spremenila v zaobljeno obliko. »Ne bo šlo,« pove čevljar, »možen je le obratni vrstni red. Sva se pa nato zmenila, da ji skrajšam pete.«
Vmes potrka gospa in vpraša za najdaljše vezalke, kar jih je mogoče dobiti. Njen mož nosi čevlje številka 50, sin pa 48. Druga stranka potarna, da ne dobi čevljev za hčer, ki ima številko 42, za povrh pa še zelo tanko nogo. Da so posebne potrebe, zahteve in želje strank prihodnost čevljarjev, se strinja tudi Šuligoj. Spomni tudi na izdelovanje ortopedskih čevljev in prilagajanje čevljev specifičnim potrebam naših nog. Tega nam ceneni vzhod ne bo prinesel. Vseeno ostaja realist, da bo v poslu težko. »Doslej sem imel zelo malo povpraševanja po tem, da bi čevelj tudi izdelal. Prihodnost čevljarjev je v velikih mestnih središčih, kjer je povpraševanja po tem več in kjer obstajajo ljudje, ki so pripravljeni dober čevelj tudi plačati,« meni. Cene ročno in unikatno izdelanega čevlja se namreč pri 100 evrih šele začnejo.
Bolj kot šola pomembno veselje do tega poklica
Odkar so šoli za čevljarje v Kranju in Domžalah zaprli, se mladi ne morejo več neposredno izučiti za čevljarja. Ostane jim možnost opravljanja mojstrskega izpita, znanje zanj pa si lahko pridobijo pri katerem od čevljarjev. »Zame ni pomembna šola, pomembno je, da ga to delo veseli in se je pripravljen učiti,« pove čevljar. Šola za čevljarje še vedno obstaja v Avstriji, v Sloveniji pa mladih, ki bi se priučili čevljarskega znanja, tako rekoč ni.
Z nekaj inovativnosti in predvsem dobrim delom lahko tudi čevljar naredi kariero. V Obrtni zbornici Slovenije naštejejo zgolj tri znane slovenske čevljarje. Nositi čevlje Vladimirja Vodeba pomeni prestiž, čevljar Mitja Hojak obuva slovensko estrado, oblikovalka Alja Novak pa je s čevlji, odetimi v idrijsko čipko, obula svetovno znanega igralca Bena Afflecka. Pa plača? Nihče je ne zaupa rad. So boljši in slabši meseci, pove Šuligoj. S poslom preživi, bi pa veliko lažje, če bi država izumirajoče in deficitarne dejavnosti manj obdavčila. Prihodnost namreč vseeno je, če ne drugega velja ohraniti znanje, ki ga bomo morda nekoč znova potrebovali. Igralec Iztok Mlakar namreč v svoji najnovejši komediji sporoča, da edino, kar človek na tej življenjski poti resnično potrebuje, so dobri čevlji.
