Režiser Luca Guadagnino in igralka Tilda Swinton sodelujeta že od konca 90. let, njun zadnji film pa je letos posneta Nemirna obala. Gre za ohlapno priredbo filma BazenJacquesa Derayja iz leta 1969, vendar sta Guadagnino in scenarist David Kajganich zgodbo posodobila, ter ji dodala nekaj povsem svojih detajlov in poudarkov.
Guadagnino je uvod filma zastavil umirjeno in si vzel kar nekaj časa, da je predstavil prvi par, rock pevko Marianne Lane (Tilda Swinton) in njenega partnerja Paula (Matthias Schoenaerts). Njuno počitnikovanje na Pantellerii se zdi lenobno, dopustu primerno, vendar pa se ozračje spremeni takoj, ko na otok prispe Mariannin nekdanji partner, glasbeni producent Harry Hawkes (Ralph Fiennes). Da je mera polna, s seboj pripelje tudi najstniško hčer Penelope (Dakota Johnson), za katero naj bi izvedel šele pred slabim letom. Od tu dalje je dopust za Marianne in Paula v bistvu končan, kaj kmalu postane jasno tudi to, da odnosi med liki niso taki, kot so se zdeli na prvi pogled, vprašljivi pa so tudi njihovi pravi nameni.
Film je torej osredotočen na mikrodogajanje znotraj omenjene skupine, med liki pa razumljivo izstopata Marianne in Harry. Tilda Swinton je prepričljiva kot nema rock pevka, ki mora zaradi operacije glasilk ves film molčati oziroma šepetati, Ralph Fiennes pa se znova izkaže s svojim talentom za komedijo. Če je Swintonova tiha in umirjena, je Fiennes njeno popolno nasprotje, saj je glasen in v nenehnem pogonu, ne glede na to, ali je okolici to prav ali ne.
Guadagnino napetosti znotraj skupine gradi počasi, ko pa se že zdi, da se bo zgodba končala brez pretresov, stvari eskalirajo in se končajo na nepričakovan in tragičen način. Ker se je režiser odločil za tak ritem pripovedi, ima gledalec dolgo občutek, da se film ukvarja zgolj s specifično, zelo dobro situirano socialno skupino, ki se ji ni treba ukvarjati z »umazano« realnostjo. Vendar pa Guadagnino spretno in skorajda mimogrede v zgodbo vključi še begunce z Lampeduse ter obsedenost naše kulture s slavnimi osebami, kar v končni fazi odloči tudi zadnje dejanje drame četverice.
O živalih in ljudeh
Film islandskega režiserja Grímurja HákonarsonaOvna je drama o ovčerejcih, natančneje o bratih ovčerejcih, ki živita na isti kmetiji, a med seboj ne govorita že štirideset let. Vzporednice bi lahko iskali z Lynchevim filmom Resnična zgodba, v katerem brata prav tako nista govorila več desetletij, ter s filmom Benedikta Erlingssona O konjih in ljudeh, ki se je osredotočil na odnos med človekom in konjem. Tudi tokrat so namreč v ospredju živali, brez katerih Islandci očitno ne morejo. Kot je povedal režiser, so »imele ovce stoletja ključno vlogo v preživetju na podeželju, globoko so zakoreninjene na otoku in tesno povezane z islandskim duhom«.
V tem duhu živita tudi brata Gummi in Kiddi, ki vzorno skrbita za svoje črede ovac in s svojimi plemenskimi ovni zmagujeta na lokalnih tekmovanjih. Ovčerejska idila pa se konča, ko v Kiddijevi čredi odkrijejo degenerativno bolezen praskavec, zaradi katere morajo odstreliti vse ovce v dolini. Brata se odločita za različne načine upiranja oblastem, vendar pa je prav izguba živali tista, ki ju po nekaj ovinkih zopet pripelje skupaj.
Čeprav gre za igrani film, je očitno, da je Hákonarson izkušen režiser dokumentarcev, kar se kaže tako v načinu snemanja igralcev kot v posnetkih pokrajine v odmaknjeni islandski dolini. Ob tem Hákonarson fokus ves čas drži na likih – ne glede na to, kako mamljiva je pokrajina, ga ne zanese v dolge statične posnetke –, film pa je poln dodelanih kompozicij in dobre montaže. Na platnu dominira Sigurður Sigurjónsson v vlogi zgovornejšega in priljudnejšega Gummija, vendar pa nazadnje – ko Kiddi ugotovi, da se mora odločiti za akcijo, sicer se bo življenje odločilo namesto njega – glavno vlogo prevzame Theodór Júlíusson.
Glede na celotno zgodbo ni presenetljivo, da je konec filma nekoliko dvoumen, končni vtis pa je ta, da gre še za en ekscentričen islandski film.
