Film Amosa GitaijaZadnji dan Jicaka Rabina se začne kot dokumentarec, z dolgim intervjujem s Simonom Peresom, ki je po atentatu na Rabina postal izraelski premier, nadaljuje pa se kot igrani, a vseeno deluje kot dokumentarni film. A ne toliko zato, ker nekajkrat uporabi arhivske posnetke, kot zato, ker je tako kompleksna in temeljita raziskava ali študija o nekem političnem atentatu. In prav kot takšna raziskava ima film še kvaliteto političnega trilerja, ki usmerja prst tudi proti današnjemu Izraelu.

V filmu večkrat slišimo izraz »din rodef«, to je star judovski zakon iz časa babilonskega Talmuda, pomeni pa, da je mogoče zunajsodno preganjati in ubiti nekoga, ki naj bi storil zločin. Din rodef je torej neke vrste licenca za ubijanje, na katero se sklicuje tudi Jigal Amir, ki je leta 1995 ubil Rabina. Takšno licenco ima tudi James Bond, le da je Jigalu Amirju ni dala kakšna varnostna agencija, marveč fundamentalistični rabini. V filmu jih slišimo kar nekaj, ki nad Jicakom Rabinom izrekajo din rodef, ker je v Oslu podpisal mirovni sporazum s Palestinci. Po tem sporazumu naj bi se tudi nehalo izraelsko poseljevanje palestinskega ozemlja. Palestinskega? Lepo vas prosim, to ozemlje je bilo že v bibličnih časih namenjeno Judom, kot nas uči Tora, razlaga neki rabin. Zato ni večjega zločina, kot je odstopanje judovskega ozemlja Nejudom. In prav to je storil Jicak Rabin, zato se nad njim izreče din rodef. Tej teološki razlagi Rabinovega »zločina« nato sledi še znanstvena: nastopi psihiatrinja, ki izdela portret izraelskega premierja kot shizofrenika. »Ali poznamo še kakšnega političnega voditelja, ki je bil tako nevaren bolnik?« jo nekdo vpraša. »Seveda, takšen je bil Adolf Hitler, prekleto naj bo njegovo ime.« In Jicaka Rabina so res zmerjali z nacijem in risali v nacistični uniformi.

Nekaj najzanimivejših prizorov v filmu je tistih, ki prikazujejo zasedanje komisije, ki je preiskovala okoliščine atentata – pravzaprav ne »okoliščin«, ampak samo varnostne razmere na Kraljevem trgu v Tel Avivu, na katerem je bil ubit Jicak Rabin. Te razmere so bile res »kritične« oziroma prav naklonjene atentatu – sam atentator je bil začuden, da mu je policija omogočila tako prost dostop do izraelskega premierja. Varnostne razmere so bile torej takšne, da so kazale na »širše«, tj. politično in versko fundamentalistično ozadje atentata, a prav o tem ozadju komisija ni hotela ničesar vedeti. Ko neka priča omeni, da je slišala samega šefa varnostne službe, da se je skliceval na din rodef in zahteval, da je treba pobiti vse Arabce, je njeno pričevanje preslišano, pričo pa pošljejo v »arhiv«. Film Amosa Gitaija, ki se je v 80. letih zaradi cenzure izselil iz Izraela (čez 12 let se je vrnil), pa govori prav o tem, o čemer izraelska preiskovalna komisija ni hotela. A zaradi tega njegov film še ni kakšen »sodni proces«, čeprav v neki izjavi trdi, da so »ljudje, ki so omogočili umor našega predsednika vlade, še vedno na prostosti«. Prej je neke vrste politični proces, zlasti s prizori, ki kažejo Benjamina Netanjahuja na demonstracijah proti Jicaku Rabinu, kjer dviguje napis »Smrt Rabinu«; tedaj še mladi, toda isti Netanjahu, ki je pozneje kot izraelski premier pokopal mirovni sporazum s Palestinci; in storil še toliko drugega, da bi se tista naciuniforma, v kateri so slikali Rabina, bolj prilegala njemu.