Zdaj že po pravilih najbolj priljubljene družabne igre našega časa je nekdo na facebooku – v tem primeru neka gospa iz Indije – sredi množičnega objokovanja Pariza spomnil, da se je dan pred napadom na Pariz ob oglušujočem molku zahodnih medijev popolnoma enaka stvar zgodila v Parizu Vzhoda, v Bejrutu. Objava se je bliskovito razširila po družbenih omrežjih in kmalu se je več deset milijonov ljudi v pravičniškem gnevu prezirljivo posmehovalo dvoličnosti zahodnih medijev in učinkovito primerjalo globalno empatijo do Pariza in globalno prezrtje Bejruta. Zlasti so bile učinkovite idilične fotografije predvojnega Pariza Vzhoda – kot so glavno mesto Libanona na Zahodu imenovali pred kaosom na Bližnjem vzhodu, ki so ga proizvedle iste zahodne sile, ki se jim gre zahvalit za Islamsko državo – ki danes povsem pozabljen ne more zbuditi pozornosti časopisov, niti ko tam štirideset ljudi pobijejo isti teroristi, ki so naslednji dan morili po Parizu.
To je razjezilo Martina Belama, ki je na svojem blogu razkril dvoličnost modnih »je suis Libanais« facebook revolucionarjev in dokazal, da so obtožbe medijev zaradi ignoriranja Bejruta navadna laž: s preprostim iskanjem na googlu je mogoče videti, da je o napadu v Bejrutu napisanih več kot tisoč dvesto člankov, vesti, poročil in reportaž, objavljenih v vseh mainstream časopisih in elektronskih medijih. Belam se zato upravičeno sprašuje, ali so napad na Bejrut ignorirali mediji ali – bralci. Paradoksalno so pravičniški dvoličneži z družbenih omrežjih za krvavi napad Islamske države na Bejrut, Pariz Vzhoda, tako izvedeli šele po zaslugi napada na, hm, originalni Pariz.
»Primer Bejrut« se je tako izkazal zanimiv zaradi dejstva, da so glavno mesto Libanona napadli samo dan pred Parizom, po katerem so ga nekoč imenovali prav Pariz Vzhoda. Za tem lepim naključjem pa se skriva veliko zapletenejša zgodba – prava zgodba o dvoličnosti Zahoda.
Idilične slike Bejruta iz petdesetih, šestdesetih ali sedemdesetih let, pred državljansko vojno, odpirajo namreč vprašanje veliko globlje ignorance, vprašanje, ki ga nihče ne zastavlja: zakaj je bil Bejrut v teh srečnih, brezbrižnih letih videti kot Pariz Vzhoda? Ali so bile široke haussmannovske avenije in neoklasicistične zgradbe res del libanonske gradbene tradicije, ali so bila mini krila sunitska narodna noša in del libanonske folklore, ali so bili nočni bari in diskoteke tradicionalna zabava šiitov, ali so Libanonci od nekdaj srkali caffe-au-lait v kavarnicah in listali Paris Match? Seveda ne.
Bejrut je bil Pariz Vzhoda iz preprostega razloga, ker je bil Libanon skupaj s Sirijo trideset let – od konca prve svetovne vojne in razpada Otomanskega cesarstva do konca druge svetovne vojne – kolonija pod francoskim mandatom, potem pa še trideset let pod vsiljeno vlado maronitskih kristjanov: povsem dovolj, da se Francozi še danes, po toliko letih, v Bejrutu počutijo kot doma. Kot vidite, celo kadar bombni samomorilci Islamske države vzneseno obiskujejo očarljive bistroje s francoskimi rogljički.
Zato na spletu ni nič bolj dvoličnega od obtožnic proti zahodnemu posredovanju na Bližnjem vzhodu, celo kadar so najbolj dobronamerne, ilustrirane z nostalgičnimi arhivskimi fotografijami libanonskega belle-epoque, z dekleti v mini krilih in mladeniči, ki žvižgajo za njimi, ko se vozijo z vespami in kabrioleti po širokih bejrutskih bulvarjih, z bonvivani na hotelskih terasah, razuzdanimi mulci v diskotekah in dobro situirano gospodo iz srednjega razreda v igralnicah in nočnih klubih. Ko ob otožni glasbi prikazujemo podobe srečnega življenja v Bejrutu, ki ga je torej Zahod za vedno uničil s svojim posredovanjem, ker je tako proizvedel skrajneže, ki bodo mini krila zamenjali z burkami, mimogrede pozabljamo, da je tak Bejrut – bleščeči Pariz Vzhoda s širokimi avenijami in ozkimi hlačami, dolgimi bulvarji in kratkimi krili – zgodovinsko zahodni intervencionizem tudi zgradil. Leta 1917 ni Libanoncev nihče vprašal, ali si želijo francoski način življenja, tako kot Evropejcev danes pripadniki Islamske države ne sprašujejo, ali želijo živeti v šeriatski Evropi.
Bližnjemu vzhodu, talcu dvajsetega stoletja in svojega energetskega bogastva, nikoli ni bila dana zgodovinska priložnost, da bi se od znotraj emancipiral. Emancipiran je bil nasilno, od zunaj, in spremenjen v kolonijo evropskega kapitala, politike, kulture, arhitekture, zabave in načina življenja, iztrgan in izkoreninjen iz svoje zgodovine in tradicije. Islamski radikalizem in ponoreli teroristični napadi niso samo posledica ameriškega posredovanja v zadnjih letih, ampak stoletij zahodnega kolonialnega izkoriščanja, celo kadar je bilo to – v mini krilih ali na vespah, v bistrojih ali diskotekah – videti zapeljivo emancipacijsko, moderno in napredno. Navsezadnje je tudi sam sirski diktator Bašar Al Asad neposredni proizvod takšne emancipacije, skupaj s svojo evropsko glamurozno ženo vse do včeraj zvezda dvoličnosti malomeščanskega zahodnega bulvarskega tiska.
Islamski radikalizem se tako v zaključnem računu kaže kot zamudne obresti dolga, starega najmanj sto let. Zato so navsezadnje ponoreli morilci, ki so se v četrtek razstrelili v Parizu Vzhoda, že naslednji dan iz Pariza naredili – Bejrut Zahoda.
