Na nekdanji jugoslovanski in vzhodnoevropski prostor sem navezana, v tem smislu sem vzhodnoevropska patriotinja, vendar gre predvsem za to, da je v polju vizualne umetnosti vzhodnoevropska socialistična in postsocialistična umetnost neznana. Nekemu pomembnemu odlomku zgodovine torej dajem glas in mesto. Več teoretskega interesa je v Evropi posvečenega azijskim umetnostim, pa čeprav so nas te določale v manjši meri. Hkrati pa se v svoji praksi sprašujem, kaj nas je v Jugoslaviji sploh držalo skupaj.
V sedemdesetih letih ste z umetnostno zgodovinarko Dunjo Blažević v Beogradu organizirali prvo mednarodno feministično konferenco v Jugoslaviji, ki se je iztekla v moto »Proletarci vseh dežel, kdo vam pere nogavice«. Ker je feminizem še danes del vaših raziskav, verjetno lahko primerjate jugoslovanskega s tistim, ki se je oblikoval na zahodu.V sedemdesetih letih so se skupnosti osredotočale zlasti na sedanjost. Osemdeseta so bila izrazito nacionalistična, obrnjena nazaj, zato je konferenca nastopila v pravem, progresivnem času.
Ženska enakopravnost je bila eden izmed stebrov socialističnih prizadevanj vse od začetkov socialistične misli. V Jugoslaviji je veljalo, da je to vprašanje razrešeno, saj so ženske imele volilno pravico in so z moškimi v javni sferi delile tudi druge svoboščine. Za jugoslovanske oblasti je bil feminizem odveč, takšno gibanje so po njihovem mnenju potrebovale le zahodne, »demokratične« države, kjer so si ženske svojo enakopravnost še morale izboriti. Nas pa tedaj ni zanimalo javno, ampak zasebno življenje žensk, v katerem so bile matere in so se reproducirali mehki patriarhalni vzorci. Moj oče ni vedel, kaj je to pralni stroj, pa čeprav ga je videl vsak dan. Moram pa poudariti, da feminizem kot gibanje v Jugoslaviji ni obstajal, obstajale so le feministke, vezane zlasti na akademsko sfero. Te feministke so si prizadevale zlasti za izobraževanje žensk, saj je bila približno polovica Jugoslovank ob nastanku federacije nepismenih. Ženska enakopravnost v javni sferi ni bila značilna za druge države vzhodnega bloka – sploh če upoštevamo pravico do splava –, niti za zahodne države.
S ponovno vzpostavitvijo konservativne desnice lahko spremljamo v Sloveniji, pa ne samo tu, reakcionarne razprave, za katere se je zdelo, da so zgodovinsko presežene – vloga matere, liberalizacija splava in podobno. S čim je po vašem mnenju to povezano?Povezano je z nacionalizmom. Osnovna figura nacionalizmov je mati in mati mora proizvajati otroke, torej ljudi prihodnjih rodov nekega naroda. Ženska telesa so v nacionalistični logiki vselej pod nadzorom. V takem kontekstu so problematične tudi matere samohranilke, saj morajo za preživetje delati, ne pa samo »sedeti in rojevati«. V Jugoslaviji so imele družine pravico do načrtovanja, kar je, seveda, vključevalo tudi pravico do splava in do zaposlitve. Če pogledamo nekatere države po padcu železne zavese, lahko opazimo izredno konservativne in nevarne tendence – na Poljskem je splav od začetka novega tisočletja prepovedan. Edina dobra stvar, ki jo je dosegel Milošević v Srbiji, je, da je na zakon o prepovedi splava vložil veto. Mislim, da zgolj zato, ker je izhajal iz socialistične tradicije.
V svoji zadnji raziskavi se osredotočate na reprezentacijo (vojnih) herojinj v jugoslovanskih spomenikih. Kaj ste ugotovili?Naj najprej priznam, da sem od nekdaj sovražila spomenike, ker gre za nekakšno poveličevanje preteklosti, ki ga poganjajo običajno sporne ideologije. Toda sčasoma sem si spomenike prisvojila kot učno gradivo, jugoslovanske spomenike raziskujem že vse od devetdesetih let.
Zadnja raziskava me je pripeljala do sklepa o kolektivni amneziji. To ne pomeni, da žensk v jugoslovanskih spomenikih niso upodabljali, so jih, a nikoli poimensko. Če je bil, recimo, naročen spomenik tej in tej junakinji druge svetovne vojne skupaj z njenimi otroki, se je ob postavitvi prekvalificiral v alegorijo matere in otrok. Spomenik srbski študentski aktivistki Nadi Naumović, ki so jo v Kragujevcu usmrtili med drugo vojno, je postal spomenik žrtvam fašizma nasploh. Torej so bile reprezentacije ženske, paradoksalno, vselej desubjektivizirane, kar je nasprotovalo siceršnji enakopravnosti v družbi.
