V senci političnih trenj med Slovenijo in Hrvaško – poleti je nekajletno krhko premirje skalila arbitražna afera, jeseni pa se medsebojno obtoževanje nadaljuje na račun beguncev – se je povsem izgubila novica o skupni hrvaško-slovenski zaščiti istrskega pršuta, čeprav gre šele za drugi proizvod z zaščiteno označbo porekla na ravni Evropske unije, ki sta ga skupaj zaščitili dve njeni članici. Za to ima veliko zaslug tudi Valter Miklavčič iz Rakitovca, po poklicu zidar, sicer pa neumorni lobist za dobrososedske odnose in predsednik Društva za slovensko-hrvaško čezmejno sodelovanje in druženje na območju Eko parka Kras.
Slovenija trmasto vztraja pri teranu
»Na srečo razprtije na državni ravni ne morejo skaliti dobrih odnosov, ki jih imamo ljudje na obmejnem območju. Tudi z lokalnimi politiki dobro sodelujemo. Z njimi se je lažje zmeniti kot z našimi. So bolj za akcijo,« pove Miklavčič, ko ga obiščemo v Rakitovcu, slikoviti obmejni vasi s tisočletno zgodovino, ki leži na pobočju žbevniško-kojniškega pogorja pod kraškim robom. Žalosti pa ga, da predstavniki naše vlade sploh niso prišli na slavnostno podelitev certifikata za istrski pršut, ki je potekala v Tinjanu na Hrvaškem. »Tam so bili Hrvati in predstavnik evropske komisije. V kabinetu kmetijskega ministra Dejana Židana sem neuradno izvedel, da niso prišli zaradi terana,« doda sogovornik.
Tako, kot je posredoval ob zaščiti istrskega pršuta, je skušal posredovati tudi pri teranu. A neuspešno. »Kraševci so trmasti. Bojijo se, da bodo ob zaslužek, a dejstvo je, da imajo tudi v Istri dolgo tradicijo pridelave terana, čeprav drugačnega. Lahko bi bila kraški in istrski teran. Tako bi bil volk sit in koza cela. A ob pravem času bo bržkone moč doseči nekakšen kompromis,« je optimistično razmišljal rojeni Rakitovčan, medtem ko se je minister Židan v Bruslju ravno dogovarjal o možnosti čezmejne zaščite terana z italijanskim kolegom, s katerim sta se strinjala, da se lahko teran prideluje izključno na kraški planoti.
Uspešna vnovična naselitev boškarinov
Eden temeljnih ciljev Društva za slovensko-hrvaško čezmejno sodelovanje in druženje na območju Eko parka je obujanje dediščine in ohranjanje avtohtonih pasem. Miklavčič je bil tudi pobudnik vnovične naselitve avtohtonega istrskega goveda v slovensko Istro, kjer so boškarini – tako rogato govedo imenujejo domačini – izumrli. Pred tremi leti so v sklopu projekta APRO – z naše strani je k projektu pristopil Kmetijsko-gozdarski zavod Nova Gorica – s Hrvaške uvozili deset brejih boškarink, na območju tamkajšnjih pašnikov agrarne skupnosti pa bodo uredili tudi center za vzrejo istrske ovce pramenke, osla in koze. »Boškarini so izginili, ker smo bili pametni in smo jih zamenjali s traktorji. To govedo so imeli namreč kmetje nekoč predvsem za oranje. Mleka imajo krave malo, je pa zato zelo kakovostno. Tudi meso je visokokakovostno, saj ne vsebuje negativnega holesterola. Krave se namreč skozi vse leto prosto pasejo,« razlaga Miklavčič, ki si je polnih deset let prizadeval za vrnitev boškarinov. Zdaj jih je na slovenski strani 28, redi pa jih šest kmetov. Vzgoja tega goveda – vol lahko tehta celih 1400 kilogramov – sicer ni donosna, poudarja sogovornik, je pa del tradicije.
Hrvaška ga je odlikovala
Miklavčič je pred dvema letoma prejel tudi visoko hrvaško državno odlikovanje pleter, ki mu ga je podelil nekdanji predsednik Hrvaške Ivo Josipović, in sicer v zahvalo za prijateljstvo in prispevek pri uresničevanju skupnih projektov za dobrobit prebivalcev z obeh strani meje. V društvu vsako leto pripravljajo tudi tradicionalne majske prireditve z odprto mejo med Slovenijo in Hrvaško, na katere želijo privabiti tudi turiste. A na žalost se ti dlje časa ne morejo zadržati, saj v Rakitovcu za zdaj ni ne gostinske ponudbe ne prenočišč. Problematičen pa je tudi dostop.
»Včasih je čez Rakitovec peljalo tudi 30 vlakov na dan, potem pa so ukinili najprej tovorni promet, nato še potniškega. Ostal je le kopalni vlak, ki je poleti vozil do Pulja. Pred dvema letoma smo dosegli, da je spet začel voziti vlak med Rakitovcem in sosednjim Buzetom, ki je hkrati obudil tudi redno povezavo med Divačo in Puljem,« pove Miklavčič, ki se zaveda, da je treba urediti tudi ceste, če želijo v te kraje privabiti turiste. Državna cesta od Črnega Kala skozi Zazid do Rakitovca je na nekaterih odsekih namreč široka vsega dva metra in pol, prav tako občinska cesta skozi Gračišče. »Ceste bi radi razširili, a za evropske projekte v novi perspektivi ni več denarja, na državo pa tako ali tako ne gre računati. Nekaj upanja ostaja, da bi evropski denar dobili za tako imenovane ceste kulturne dediščine, ki bi povezale čezmejno območje na podlagi kulturno-zgodovinskih znamenitosti,« se nadeja Miklavčič, ki se za čim tesnejše sodelovanje obeh držav zavzema tudi iz praktičnih razlogov, saj imajo evropski projekti in z njimi povezan denar več možnosti za uspeh. Zdaj je na vidiku nadaljevanje projekta APRO, torej APRO 2, v okviru katerega naj bi se obujalo stare jedi in recepte s tega konca Istre, predvsem v povezavi z avtohtonimi pasmami goveda, oslov, koz in ovac.
