Scorpions so referenčen primer, da se vztrajnost – četudi so jo vmes nekajkrat umetno podaljševali – še kako izplača. Nikoli povsem na vrhu prve lige, a mimo njih skozi desetletja nisi mogel, saj so se pregovorno znali prilagoditi odmevom časa, tudi tako, da so prepevali »pocukrane« pesmi o miru in na koncertni videozid lepili znake miru. Tudi minuli petek, s čimer je povedano dovolj. Vendar ni govora o unovčevanju utopije, temveč korektni reakciji, ki je za seboj znala potegniti množice. Prav to je bil že od nekdaj tudi njihov osnovni namen.
Scorpions namreč nikdar niso pokali od avtentičnosti, temveč so znali poslušati in slediti, bili glasni, a ne uporniški, kar jih je brez velikih prask na sceni obdržalo celih pet desetletij. V tem se skriva še vzporeden mali fenomen, vezan na omenjeni nemški hardrockovski bend: prepričan sem, da jih ni veliko, ki bi njihove začetke postavili v leto 1965; prej v zgodnja osemdeseta ali od sredine sedemdesetih let dalje, ko je čez Rokavski preliv udaril nov val britanskega heavy metala.
Koncert z namigi na Led Zeppelin
Koncert je bil namreč dobro odmerjen, na trenutke celo malce preveč čist – kar pri tej zvrsti glasbe ni najbolj hvalevredno – in pričakovano antološko oziroma pregledno zastavljen. Pri tem ni šlo samo za razporeditev naslovnic albumov na videozidu ob bobnarskih rafalih, temveč tudi jasen namig, kje so Scorpions nekoč črpali največ osnovnih idej – pri Led Zeppelin. Te so potem prilagodili svojemu znanju in potrebam ter uspešno krmarili med težjimi akordi in baladami, od izjemnih (Still Loving You) do bizarno patetičnih (Send Me an Angel). Ko imaš enkrat publiko na svoji strani, si namreč lahko privoščiš marsikaj, tudi kakšen neužiten odklon v stran.
Na odru, še zlasti če odmislimo leta, Scorpions še vedno dobro funkcionirajo. Postavijo sebi prirejen šov ter ga suvereno izpeljejo do konca, četudi Klausov vokal ne zmore več v takšne višine kot nekoč. Celoten bend se temu prilagodi in po potrebi za kakšno sekvenco tudi skrajša pesem. Ali pa mu na pomoč priskočijo poslušalci, ki znajo vsa besedila na pamet; tako je mikrofon pogosto »visel« nad prvimi vrstami. Te malenkosti vseeno niso tako moteče, kot se morda prebere. Dovolj kilometrine je za njimi, da znajo manjše pomanjkljivosti dobro zamaskirati in zapakirati v videno in slišano obenem. Še najmanj inventivni so bili z naslovom albuma in turneje. Return to Forever je pač prevečkrat uporabljena fraza v popkulturi.
