Minili so časi, ko mimo Duran Duran nisi mogel. Peterica lepih fantov v šik oblačilih, s peroksidnimi frizurami in obkrožena s pomanjkljivo oblečenimi lepimi dekleti na eksotičnih lokacijah je v najstniški populaciji vzbujala raznovrstno domišljijo. Bili so redni gostje na vseh glasbenih TV-kanalih ali pa so se z naslovnic domačih in tujih najstniških magazinov smehljali iz vsakega kioska.
Nič kaj nežni niso bili prepiri, kdo je lepši ali kdo je boljši, če se spomnimo na nekaj umetno sproženih provokacij diskografskih hiš. Duranomanija pa je seveda imela omejen rok trajanja, kajti že sredi imperialne faze je bilo vsem jasno, da bodo duranovci padli v nemilost enosmernega časovnega pretoka, kjer se poudarki nekega časa v širokem polju ne bodo prepoznali kot aktivni oziroma privlačni v drugem. Pri tem jim nista šla na roko niti simbolika navdiha niti iskanje občutkov iz spomina. Ujeli so se v začarani krog, znotraj katerega so hoteli na silo odrasti, a hkrati obdržati status glavnih zvezd maturantskih plesov. Obletnice mature so medtem postajale vse redkejše, prav tako vrste pred trgovinami ob napovedani izdaji novega albuma. Na trenutke jim je sicer še uspelo ujeti in posodobiti odmev boljše preteklosti, vendar so slike vse bolj bledele. Vse, kar so potrebovali, je bilo neposredno in nevzvišeno soočenje s sedanjostjo, kar jim je zares uspelo šele z istoimenskim albumom (2011), za katerega lahko prvič v celoti zatrdimo, da ni deloval kot vmesno polnilo v čakanju na boljše čase.
Boljši časi, v katerih so znova odkrili svežino
Duran Duran namreč nikdar niso napovedovali prihodnosti. Predano so sledili trendom, a do njih pristopili s svojega zornega kota ter že poznane rešitve razčlenili tako, da smo jih lahko znova razporedili, tokrat njim v prid. Najnovejši album Paper Gods je prepoln takšnih intervencij, v katerih se elementi vitalne preteklosti srečajo z nekaterimi dovtipi iz sedanjosti, o čemer priča že grafika na naslovnici. Še tako površni poznavalci bodo na njej nemudoma prepoznali nekaj »enigmatičnih« označevalcev, največ z albuma Rio. Vendar nimamo opraviti s ceneno nostalgijo, temveč obuditvami starejših elementov v funkciji sedanjosti oziroma izstopu iz preživetega modela.
Duranovci so namreč v kompromisu med včeraj in zdaj znova odkrili svežino ter se za trenutek spustili celo v izlet v (ne)znano, kot je sedemminutna naslovna psihedelična saga, ki se posluša kot njihov elegantni Across the Universe na Sly and the Family Stone način. Takšna »plemenitost« je kratkotrajnega roka, kar doživimo v prvem nadaljevanju The Last Night in the City, kjer v tehno maniri in ob pomoči pevke Kiesze jasno povedo, da se življenje dogaja tukaj in zdaj, s čimer kasneje lahko upravičijo tudi gostovanje neukrotljive Lindsey Lohan (Danceophobia). Vendar na Paper Gods ne gre za gostovanja (pomlajevanje), teh je kar nekaj, temveč za povrnjeno dostojanstvo pop pesmim, prepolnim plesnega adrenalina. Duranovci še zdaleč niso pozabili, kako se tej stvari streže. Resda ta ples nima več toliko soulovskih elementov, kot bi lahko sklepali po funkoidni prvi mali plošči Pressure Off (vključujoč izjemne vokalne intervencije Janelle Monae), zato pa veliko mutiranih melodij in sintetičnih barv. Že naslovi nam povedo vse: s prejšnjim albumom so se spustili v tveganje, ki se jim je tokrat bogato obrestovalo. Pritiska ni več, nova generacija je na preizkušnji, starejše ni treba več prepričevati.
