Nekdanji sovjetski režiser Sergej Mihajlovič Eisenstein (1898–1948), avtor filmov Stavka, Oklepnica Potemkin, Oktober, Staro in novo, Aleksander Nevski in Ivan Grozni, je tudi veliko napisal, skupno šest zajetnih knjig raznih spisov, v enem svojih prvih teoretskih spisov pa je iznašel pojem montaža atrakcij. Kaj je to? To je odpor, če ne kar prezir do vsake oblike spektakla, ki uprizarja biografije in življenjske zgodbe. Predstava mora biti »svobodna montaža poljubno izbranih in neodvisnih atrakcij«, to pa predpostavlja zavračanje vsakršne realistične iluzije in korelativne obveznosti naracije z logično ali vzročno-posledično povezanimi dejanji. Toda ta pojem montaže atrakcij se nanaša bolj na Eisensteinove gledališke režije kot na njegove filme; z odkritjem montaže atrakcij se je Eisenstein ravno poslovil od gledališča in presedlal k filmu, tu pa je imel raje montažo asociacij.
Zato pa lahko montažo atrakcij v kar najbolj ekscelentni obliki vidimo v filmu Petra GreenawayaEisenstein v Mehiki, kjer deluje na več ravneh. Najprej na vizualni ravni, kjer v poudarjeni likovnosti in površini kompozitne podobe (pogosto na način triptiha) ter v artificialni scenografiji izgine vsaka sled filmskega realizma; a zaradi tega še nismo v fantastiki, temveč v osupljivi in očarljivi filmski fantaziji. Potem na ravni igre, zlasti Eisensteinovega lika, ki v interpretaciji Elmerja Bäcka spominja na Feks, tj. na laboratorij oziroma »tovarno ekscentričnega igralca«, ki sta jo v 20. letih prejšnjega stoletja ustanovila Kozincev in Trauberg, le da je v Eisensteinovi klovnovski ekscentričnosti tudi nekaj ekscentričnosti genija, kot je nakazano zlasti v njegovi einsteinovski frizuri, pri čemer ta montaža atrakcij na ravni pričeske niti ni tako poljubna, saj se je Eisenstein res srečal z Einsteinom. Tretja (ne pa tudi zadnja) raven greenawayevske montaže atrakcij pa bi bila v samem načinu izzivalne in »škandalozne« naracije, ki razkrije tisto, kar je Eisensteina v Mehiki tako spremenilo oziroma kar pretreslo. Njegov film o boljševiški revoluciji Oktober so v ameriški distribuciji naslovili Deset dni, ki so pretresli svet, Greenawayev film pa se začne z napovedjo, da bodo mehiški dnevi pretresli Eisensteina.
Eisenstein je prišel v Mehiko ob koncu leta 1930, potem ko so mu v ZDA pod obtožbo, da je boljševiški vohun, preprečili nekaj filmskih projektov (nameraval je adaptirati Dreiserjevo Ameriško tragedijo), pisatelj Upton Sinclair pa je zbral nekaj denarja za njegov film o Mehiki. V Greenawayevem filmu se Eisenstein pripelje v Guanajuato skupaj s svojim direktorjem fotografije Eduardom Tissejem in igralcem Grigorijem Aleksandrovom, toda potem ga še komaj kdaj vidimo v njuni družbi. Resnični Eisenstein je prepotoval vso Mehiko in posnel na stotine kilometrov gradiva za film, ki si ga je zamislil v štirih delih (Sandunga, Maguey, Fiesta, Soldadera), toda Greenawaya ne zanima toliko njegovo filmsko delo v Mehiki, niti ne usoda njegovega nedokončanega filma (s karikaturnim obiskom Sinclairjeve žene jo sicer nakaže, komentar pa pove, da Eisensteinu v ZDA niso dovolili dokončati filma o Mehiki), kakor pa »osvoboditev« njegovega »potlačenega«. Eisenstein preživlja dneve z mehiškim antropologom Palominom Canedom (Luis Alberti) in prav v njegovi družbi odkrije zvezo »Thanatos in Eros«, smrt v obliki mehiškega praznika mrtvih oziroma mrtvaških mask in lutk, ki naseljujejo film, in erotiko v postelji s Palominom. Greenawayev Eisenstein, ki se rad sleče do golega in razlaga, da je še nedolžen (sicer je bil poročen s Pero Ataševo, toda njun zakon ni bil konzumiran, kot se reče), je torej izgubil nedolžnost kot homoseksualec. Tudi resničnega Eisensteina je o tem spraševala že njegova ameriška prijateljica Marie Seton, avtorica njegove prve biografije, kjer ji je zaupal: »Mnogi pravijo, da sem homoseksualec. Toda nisem, povedal bi vam, če bi bilo to res. Nikoli nisem občutil takšne želje, niti do Griše (Grigorij Aleksandrov), priznam pa, da imam neke vrste biseksualno težnjo na intelektualnem področju.« Greenaway je torej »odkril resnico« prav v tem, kar je Eisenstein zanikal, in jo »ekspliciral« v prizoru eksplicitne homoseksualnosti, toda ne kot kakšen »divji« psihoanalitik, marveč prej kot režiser in obenem slikar, za katerega so bile Eisensteinove »bizarne« erotične risbe, ki jih je naredil v Mehiki, morda »preveč« zgovorne. Torej je pokazal to, o čemer govorijo, kakor je v filmu o Rembrandtovi sliki Straža razkril njeno ozadno zgodbo.
Kje stanuje Bog?
Van DormaleovaČisto nova zaveza se začne prav obetavno, namreč z izjavo »Bog stanuje v Belgiji«. Obetavno je tudi to, da bog ureja svet prek računalnika. Toda ta belgijski bog ni kakšna evropska komisija in sveta trojica ni nobena »trojka«, marveč navadna tričlanska družina s tiranskim, samovoljnim, muhastim in sploh zoprnim očetom – bogom. Nekoč je bil tretji član družine ta, o katerem bog oče pravi, da je vse zavozil, in je zdaj navzoč le kot kipec obliki križanega Kristusa, zdaj pa je tretja članica desetletna hči Ea, ki v jezi nad tiranskim očetom prisluhne nasvetu govorečega Kristusovega kipca, naj ljudem prek SMS sporoči datume njihove smrti in tako spodnese glavno božjo moč nad ljudmi, ki naj bi bila prav v njihovi nevednosti o datumu svoje smrti. Ves film potem opisuje posledice tega božjega »popravka« ter Eino iskanje novih apostolov, rezultat pa je le nekaj bolj ali manj domiselnih in komičnih situacij.
