Dokumentarni film Volčja druščina (veliki zmagovalec festivala Sundance) se začne s prizorom iz Tarantinovega filma Stekli psi, ki ga uprizorijo bratje Angulo. Očitno je, da so se dobro pripravili, oblečeni so tako kot igralci v omenjenem filmu, dialoge znajo na pamet, vključno s sočnimi kletvicami, ki jim brez težav letijo iz ust. Hitro pa postane jasno tudi to, da gre za najstnike, ki so se zelo resno – morda preresno – vživeli v vloge Tarantinovih brezobzirnih morilcev.
Tako režiserka Crystal Moselle predstavi šest najstniških bratov, ki so sredi New Yorka kar petnajst let živeli izolirani od preostalega sveta. Oče se je namreč bal, da je okolje – polno drog in kriminala – prenevarno zanje, zato jih je zaklenil v stanovanje. Kot pove eden od bratov, so bili izhodi redki, včasih so šli ven enkrat na leto, včasih devetkrat, eno leto pa sploh niso zapustili stanovanja. Edini redni stik s svetom so ohranjali s filmi (v domači kinoteki imajo več kot 5000 naslovov), ki so jih nato z doma izdelanimi rekviziti in kostumi uprizarjali v stanovanju. In prav filmi, natančneje Batmanov film Vitez teme, je dal najstarejšemu bratu idejo, da je brez dovoljenja očeta zapustil stanovanje. Sčasoma so se mu pridružili tudi drugi bratje in na enem od takih sprehodov so zbudili pozornost režiserke Crystal Moselle.
Z ene plati se lahko njihovo odraščanje zdi kot zanimiv psihološki eksperiment, z druge pa se njihova vzgoja izkaže kot dober način, kako zagotoviti dosmrtne obiske pri psihiatru. Skozi pripovedovanje bratov je očitno, da očetovo mentalno stanje ni najboljše, mati, ki jo imajo za svetlo točko družinskega življenja, pa se občasno nasilnemu možu ni znala upreti. Vprašanje, kaj so delale socialne službe, je seveda na mestu, edini odgovor, ki ga film ponudi, pa je ta, da se socialne in druge pristojne službe niso vtikale vanje zato, ker so se otroci šolali doma. To pa ni edini nepopolni odgovor, ki ga ponudi dokumentarec, saj je predvsem takrat, ko beseda nanese na očeta, jasno, da ostaja pod površjem veliko neizrečenega.
Nedvomno je Crystal Moselle našla zanimive subjekte, ki ji jih je uspelo predstaviti v neizumetničeni luči, kljub temu pa njen film postavlja kar nekaj etičnih dilem. Med drugim vprašanje konsenza (starost bratov se giblje od 15 do 20 let) in vprašanje eksploatacije intime najstnikov, ki so svoje življenje preživeli izolirani od preostalega sveta.
Človek sistema
Film Zakon trga ni dokumentarec, vendar bi glede na aktualno tematiko prav lahko bil. V filmu sta moči spet združila režiser Stephane Brize in igralec Vincent Lindon (v Cannesu je prejel nagrado za najboljšega igralca) ter ustvarila socialno dramo, ki ne prizanese nikomur.
Thierry Taugourdeau (Vincent Lindon) je brezposeln delavec srednjih let, ki po napotilih zavoda za zaposlovanje obiskuje usposabljanja, za katera se vedno znova izkaže, da mu pri iskanju nove zaposlitve ne pomagajo. Poleg birokratskih in finančnih težav mu moralo zbija še ukvarjanje s tožbo proti nekdanjemu delodajalcu, dodatne skrbi pa ima tudi zaradi hendikepiranega sina. Ko po mnogih brezplodnih poskusih končno najde službo varnostnika v trgovinskem centru in se mu zdi, da se bodo stvari končno obrnile na bolje, se znajde pred novo moralno dilemo. Vodstvo centra želi povišati dobiček na račun odpuščanja delavcev in tako mora Thierry poleg kupcev, ki kradejo blago, nadzorovati tudi svoje sodelavce. Trenutek razsvetljenja, ali bolje popolne vdaje, pa se za Thierryja zgodi, ko se ovadba sodelavke tragično konča. Takrat dokončno ugotovi, da ni več zgolj nepomemben del sistema, temveč tisti člen v verigi, ki sistemu na najbolj umazan način pomaga dvigovati dobiček.
Brize se je odločil za povsem nesentimentalen pristop, glavnega junaka pa je definiral na ta način, da se tudi sam gledalec sprašuje, kako bi on sam ravnal na njegovem mestu. Natančno odmerjeni dialogi tako pustijo dovolj praznega prostora, da lahko gledalec v dogajanje na platnu vpiše svoja občutja, izkušnje in razmišljanja. Z zgodbo (ta bi lahko bila zgodba kogar koli izmed 99 odstotkov) Brize najprej razkrije sistem, ki dela samo in točno samo tisto, kar mu dviguje dobiček, nato pa še posameznika, ki se je zaradi svojega lastnega preživetja pustil posrkati sistemu.
