Če sem iskren, jih niti ne opazim več. Promotorji koncertov pač iščejo nekaj oprijemljivega, kar bi obiskovalce koncertov prepričalo, novinarji pa slepo prepisujejo za njimi. In cirkus se nadaljuje. Toda če zato ljudje pridejo na koncert, nimam nič proti. Vem, kdo sem, in to je pri vsej stvari najpomembneje. The Bad Seeds so zelo pomembno poglavje v moji karieri in vesel sem, da sem lahko nekaj prispeval k njihovi zgodbi, zlasti v fazi, ko jo je bilo treba šele postaviti na zemljevid in usmeriti.
Pred nekaj leti smo lahko gledali dokumentarni film o nastanku velikega albuma From Her to Eternity, ki nam pokaže zelo zanimiv zorni kot. Kako se spominjate tistih časov?Avstralska založba Transit Lounge bo marca 2016 izdala moje spomine z naslovom Road Series, kjer je kar nekaj odstavkov posvečenih mojemu času z The Bad Seeds. Z nekaj besedami: to so bili eksplozivni pionirski časi, v pravem času pravi katalizator in smernik, ki je odločilno vplival na vse, kar počnem še danes. Če se ozrem nazaj, še danes ne morem verjeti, da nam je uspelo. A ne smemo pozabiti, da so bili tisto povsem drugi časi v drugačnem svetu.
Na turneji predstavljate album The Spirit in pravkar izdani EP False Idols, oba z zgovornima naslovoma. Že po prvem poslušanju se zdi, da pomenita velik korak naprej od tistega, kar smo od vas in vaše skupine v preteklosti že slišali, ne samo po glasbeni plati, temveč tudi po besedilih.Omenjena komunikacija med zvočnim in besedilnim delom je tisto, h čemur sem zavestno težil pri sestavljanju novega materiala. Na eni strani poudariti željo po umetniškem raziskovanju, ki bi se križala z okrepljenim zavedanjem časa, v katerega smo ujeti. Postali smo sužnji materialnih dobrin, medtem ko se je pravi medčloveški duh oziroma spirit povsem izgubil. Danes se o vsem govori v količinah: masovna proizvodnja, kritična masa in množična zmeda. Zakaj potem ne bi spregovorili o tem, če uporabili osnovno človeško intuicijo in nezapletene besede? Pesmi neposredno nagovarjajo stvarnost, saj živimo v političnem svetu, kot je rekel Bob Dylan. Z albumom smo hoteli znova obuditi prav te zgodbe in jih povezati z glasbo, ki bi ponudila odklop.
Kdo so potem lažni idoli?Karierni politiki ali zunajzemeljska bitja.
Zakaj ste potrebovali pet let, da ste sestavili in končali novi album The True Spirit?V prvi vrsti sploh nisem imel namena, da bi ob sebi znova zbral The True Spirit. Zaposlen sem bil z drugimi projekti – kot glasbenik ali producent. Nisem tip človeka, ki bi gledal v zrak, temveč moram nekaj početi. Rad potujem in sčasoma so se potovanja in glasba zlili v eno. V mislih imam doživljanje sveta, zato med potovanji vsrkavam vse zanimive in še tako drobne zvočne drobce od vsepovsod, ki jih pozneje skušam povezati v celoto. Lansko poletje sem se po vrniti v Melbourne začel dolgočasiti. Da ne bi šel čas v nič, sem povabil dobre prijatelje iz skupine The True Spirit, da bi skupaj posneli nekaj materiala. Vsakogar izmed njih sem prosil, da bi prispeval nekaj svojih idej, saj nisem želel, da bi bila to plošča Hugo Race, temveč sem želel ploščo The True Spirit, ki bi odražala duh skupine in skupinske soudeležbe.
Ali bi se strinjali s trditvijo, da je psihedeličnost tisto osnovno vezivo med različnimi stili in podžanri, od post punka do soula, potujočega bluesa in odtenkov gotske etike, ki album drži skupaj?Vsekakor, saj ne morem zanikati odraščanja v psihedeličnih šestdesetih, ko mi je družbo delal White Album in podobne vibracije. Od takrat naprej je omenjena zvrst glasbe moja stalna sopotnica. Saj veste, kaj pravijo jezuiti – kar te prepriča, ko si star šest let, te zaznamuje za vse življenje. Moje domišljije ni okupirala religija, temveč psihedelični rock.
