Za nocojšnjo predstavitev male plošče Glow v Klubu CD je Žiga Murko na oder povabil še didžeja Borko in Bakta ter bobnarja Marjana Staniča oziroma kolektiv Jimmy Barka Experience. V resnici bo šlo za dva nastopa, čeprav se znajo ob kakšnem komadu tudi podružiti. Sicer pa bo Murko predstavil »majhen« produkt štirih komadov, ki jih je namešal v kotlu s sestavinami iz soula, jazza in hip hopa. Na prizorišče bo privlekel »mašine«, posneti set pa bo prepletel z živo improvizacijo in še drugimi efekti, ki jih na plošči ni. »Po eni strani sem se izognil jazz principu, da je nekaj odigrano vedno drugače, po drugi strani pa sem elektroniki, ki je v resnici fiksirana, skušal dodati spontanost,« pravi pred nastopom.
Od solo inštrumenta do benda
Kot kratkohlačnik je najprej sedel za klavir, potem si je začel sposojati očetovo pozavno, dokler mu niso kupili svoje. Nato je šel skozi vse torture klasične glasbene in jazzovske izobrazbe, ki jo je spilil med študijem v Rotterdamu, druženjem s kreativci po Evropi vse do New Yorka, vmes pa presedlal na hip hop, elektroniko in še kaj. In šele zdaj, ob vsem tem znanju in ukvarjanju z različnimi stili in žanri, ko lahko kot producent uporablja množico inštrumentov hkrati, postaja nekako tudi notranje zadovoljen. Nikoli mu bil dovolj le en inštrument, vedno je hotel več; hotel je producirati glasbo kompleksno kot bend, kot celoten orkester.
Vseskozi posluša ogromno glasbe; to je po njegovem odlika, ki ga je naredila glasbenika s svojim značajem. »Ko poslušaš in potem skušaš nekaj sam odigrati, se ob tem učiš. Naslednji korak v razvoju je, ko ugotoviš, da nikoli ne boš zvenel tako kot določen trobentač ali pozavnist. Kako torej predstaviti svoj originalni glas, kje prebiti ponavljanje, simuliranje in kopiranje določenih umetnikov – o tem sem veliko razmišljal. Dober si lahko samo, če 'plagiraš' in analiziraš določen produkt, lahko pa si drastično drugačen že od samega začetka.« V njegovih predelavah se je znašla celo slovenska popevka in dobila svojo zgoščenko Ljubljana, »ker gre za tako kompleksne aranžmaje, ki so ostali nepreseženi«.
Fuzija zvočnosti
»Vedno delam poglobljeno in pospešeno; pod drobnogled postavim določene elemente in razmišljam, kako jih zvočno obarvati in kako te sloje nanesti drugega na drugega. To vzame čas, včasih tudi leta, ker jih želim perfekcionizirati. Ali kot je rekel jazzovski pianist Bill Evans: Vaditi moraš na tak način, da si kreativen, da si sam sebi resničen, iskren.«
Na takšen način je v zadnjem projektu »na novo odkrival« soul. »Čeprav soul izvira iz podobnih korenin kot jazz, so v nekaterih jazzovskih smereh določene soulske interpretacije izvzete, ker je soul že sam po sebi sladek. Čim jazz na tak način posladkaš, postane vse skupaj fuzija soula in jazza. Zame osebno ima jazz druge vrline, pritiska na druge emocije. Soul bo redko tako mračen ali dinamičen kot jazz, in čeprav sta oba na neki način predvidljiva, vendarle jazz zahteva drugačno mišljenje in način izvajanja glasbe z improvizacijo.«
Tako kot pri soulu si lahko tudi pri hip hopu nastaviš neko predvidljivo platformo, ki služi vsem drugim žanrom za preplet v kompozicijo. Sam se je poslužil »old school« hip hopa, kjer so bobne »semplali« z vinilk, predvsem »drum break«, ki je bil značilen recimo za funk komade v slogu Jamesa Browna. »Ni enostavno izpopolniti zvoka iz materiala, ki je bil že posnet,« pravi ob tem.
Kasetniki iz devetdesetih
Kot producent uporablja postopke, s katerimi novo tehnologijo meša z retro tehnologijo. Nima dragih aparatur in potem nekateri mislijo, da bodo zaradi tega določeni »sempli« ceneni. Toda tudi MADLIB ali J DILLA, ki ju obožuje, sta začenjala v svojih dnevnih sobah, brez denarja. »Iz tega, kar imam, skušam nekaj narediti.« Ima stare »semplerje« s konca 90. let, želi si še starejših, recimo SP 1200, vendar stanejo tudi 3000 evrov in več, ker jih ne izdelujejo več in jim je zato vrednost narasla. Ampak to je potem tisti pravi originalni hip hop zvok, ki ga želi v svojih kompozicijah. Ima tudi računalnik, vendar le kot snemalnik, kot digitalni arhiv, tudi za analogne ideje. »Res analogni efekt do določene mere uniči zvok, doda ta 'his', ki ga danes nismo več navajeni. Tudi sam ga čedalje bolj odmikam, vendar pa je digitalna produkcija danes tako prilagodljiva, da gre pogosto z analogno z roko v roki. Enostavno na koncu vse skupaj digitalno dodelaš.«
Murko kmalu odhaja v ZDA, tri mesece se bo potikal po New Yorku in Los Angelesu. »New York ima ta plus, da ko se sprehodiš po ulici, lahko srečaš nekoga, ki bo pozneje igral v tvojem bendu. Ali pa srečaš nekoga, ki ga že celo življenje transkribiraš.« Nazadnje je bil tam leta 2012, ko je posnel avtorski projekt Žiga Murko 13, ki na izdajo še čaka. 13-članska brass band atrakcija je sicer prvič v živo nastopila na Jazz Cerkno leta 2011.
»Ko enkrat zabredeš v mednarodno kreativno sceno, povezave pridejo zraven, le drzen moraš biti.« Že umetniška univerza Codarts Rotterdam, kjer je študiral, se je povezovala s konservatorijem Prinz Claus v Groningenu, kamor so na tečaje prihajali profesorji iz New Yorka. Tam je spoznal tudi Andreja Hočevarja, Gorana Krmaca in Jana Kusa, Slovence, s katerimi se je združil v zasedbo Next in pozneje sodeloval pri zavodu in festivalu Boben in lajna. Povezave se še krepijo, tudi s tujimi založbami; pri nemški Radio Juicy in ameriški Burnt Tapes zdaj čaka na izid novih projektov.
