Navkljub več kot solidnemu šopku šestih večernih koncertov solistov ali uigranih skupin, predvsem tandemov, ki izhajajo iz različnih glasbenih kontekstov, lahko za lepilo festivalskega dogajanja določimo delavnico pod vodstvom japonskega mojstra Seidžira Murajame. Udeleženci delavnice so raziskovali prvine nastopanja brez priprave, ki posveča pozornost odnosu med glasbenikom, njegovim inštrumentom, prostorom in publiko, predvsem pa spontani interakciji z drugimi glasbeniki. Ne gre za avantgardne ali eksperimentalne prakse, marveč za tehniko samohotnega muziciranja, ki temelji na intuiciji instrumentalistov, zimzeleni predhodnici vseh drugih glasb. Delo so končali z javnim performansom mamutskih dimenzij: hkrati je uspešno nastopilo več kot dvajset udeležencev, od tega vsaj petnajst z glasbili.
V duhovito igro, ki jo omogoča to, da svobodna improvizirana glasba ne operira s pojmom napake, so vstopali in izstopali tako saksofonisti, kontrabasisti, violinistke, kitaristi, lajnar kakor tudi več vokalistk. Seveda ni šlo brez bendža na lok, nekakšne elektrificirane »metle« s struno, in velicona. Manjkal je le bobnar. Skupinski napor je prikazal esenco improviziranega pripovedovanja, v katerem ni pravil, kar ima tudi določene sociološke implikacije. Morda gre za glasbeni anarhizem, za razredno provokacijo, ki jo lahko razumemo kot kontrapunkt letargiji klasične glasbe akademskih krogov. Obenem pa se institucionalizirani in samonikli posluh izredno dobro oplajata prav sredi tehnik improviziranja, kar je potrdil tudi letošnji festival. Slikoviti Murajama je na sklepnem večeru zakrivil še poduhovljen solo koncert za glas in tolkala. Mutiral je v organski inštrument, iz sebe izvabljal skoraj redovniško zvočnost, ki jo je zapečatil z odlomkom za činelo in lok.
Resnejših, a tudi anksioznih odtenkov se je lotilo pretanjeno uho Sylvie Bruckner: z žično gobico, plastičnimi kozarci, embalažno folijo, keramiko in drugimi tovrstnimi inštrumenti je vztrajno izzivala, maličila in plastila siceršnjo tonaliteto citer in (prepariranega) klavirja. Razširitev koncepta inštrumenta je vrlina sproščenih glasbenih praks. Dovoljeno je marsikaj, le če ponuja učinkovite zvočne rezultate, kot mini razstava za knjigo in metronom Reading Stanley Brouwn, ki jo je zasnoval Tao G. Vrhovec Sambolec in bo na ogled do 6. decembra v MSUM, s katero se je to fenomenalno rajanje pričelo že pretekli četrtek.
Tekst za fotografijo: Nastopila je tudi skladateljica Jasna Veličković z veliconom, avtorskim elektroakustičnim inštrumentom, izdelanim iz trajnih magnetov in ročnih tuljav.
