Patrika in leto mlajšega Lukáša je Boučková s partnerjem posvojila, ko sta bila še dojenčka, kmalu za tem pa je tudi sama donosila sina, ki je bil zaradi nesprejemljivega vedenja in čustvene zakrknjenosti svojih bratov kasneje pogosto zapostavljen. Romska posvojenca sta namreč kljub neizmernim vzgojnim naporom staršev imela na vesti številna kriminalna dejanja, mlajši izmed njiju je redno kradel celo doma, da je vsakdanje življenje potekalo kot v trezorju, saj so morale biti pred njim zaklenjene vse dobrine. Tereza in njen mož Marek sta najstniška sinova tako večinoma srečevala na relaciji med prevzgojnim zavodom, sodiščem in pisarno socialne delavke, nekje na tej poti pa izgubila vero, da nebiološki starši lahko vplivajo na podedovan genski material.
Pod težo družinskih problemov protagonistka tudi ustvarjalno hira kot pisateljica, scenaristka in publicistka, želela pa bi postati še režiserka. A čut za umetnost, ki ji je bil kot hčeri pisatelja Pavla Kohouta tako rekoč položen v zibko, kljub vsemu ostaja njen pristrešek, pogosto tudi zrcalo zasebnih peripetij. Insertom iz filmov in gledaliških predstav ter intertekstualni strategiji torej avtorica pusti, da se razbohotijo po dolžini celotnega besedila. Paralelno se mimogrede odpira vprašanje piškavega socialnega statusa umetnikov na Češkem. Tisti, ki so tako kot Boučková dolgo nazaj podpisali proti režimu usmerjeno Listino 77, so jo namreč še posebej slabo odnesli. Denimo njena kariera se je do konca osemdesetih let razvijala od čistilke prek poštarke do hišnice.
Roman se je generiral iz pisateljičinih dnevniških zapisov in do določene mere tudi ohranil tovrstno formo, zaradi česar se tu in tam v tekstu nakopičijo odvečni detajli, vendar se zato čuti tudi avtentičnost izpovedanih čustev, predvsem obupa, tesnobe, nemoči in hrepenenja po toplini. Še toliko bolj, ker avtorica ne pristaja na mimikrijo. Ne zateka se k vzvišenemu jeziku ali umetno ustvarjeni dramski napetosti, marveč, vsaj tako je videti skozi bralčeva očala, piše enostavno po nareku svoje skeline, brez olepševanja, surovo odkrito. »Groza me je misli, da bom takole živela vse do smrti,« pravi v enem izmed težkih trenutkov. Z neposrednostjo ne prizanaša niti, ko s filigransko natančnostjo študira karakterje svojih bližnjih.
Pripovedovalka pogosto izliva solze, vendar ravnotežje nad breznom melanholičnosti lovi s ciničnimi medklici lastnih misli. A kljub humornim vložkom Leto petelina ni optimistična knjiga, ljudem s podobnimi težavami ne vliva upanja, ampak namiguje, da tisto, kar je izoblikovala narava, človek težko spremeni.
