Pripoved nas, torej, zapelje skozi prelomna adolescentska leta treh likov: Madeleine, Leonarda in Mitchella, študentov univerze Brown. Simpatični mladostniki se zapletejo v ljubezenski trikotnik, v katerem Madeleine ljubi Leonarda, Leonard ljubi Maddy strastno in noro, Mitchell pa jo ljubi zagvišno, kot bi dejali viktorijanci. Leonardovo ljubezen do brhke mladenke, s katero se v vihravem zanosu poroči, skrha njegova manična depresija, ki jo zdravi z litijem (pripoved je postavljena v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je litij veljal za hit psihiatrije), Maddyjino ljubezen pa načnejo spone življenja s človekom, ki se bodisi vede povsem nepredvidljivo bodisi je živahen kot islandski lišaj. Mitchell, kodrolasi Grk, navdušen nad teološkimi vprašanji, pa njuno zgodbo ljubosumno (na koncu naposled sočutno) spremlja z daljave, najprej z univerzitetnega griča, nato pa s potovanja po Indiji. Ljubezen med protagonisti je povsem sodobna – vsebuje dileme monogamije in koncepta ljubezni sploh –, vendar se na srečo bralcev ne izteče na sodobni obupani način.
Odlika Poročnega zapleta je Eugenides sam, njegova preštevilna zanimanja in žlahten, vedno skrbno odmerjen smisel za humor. Tarča romana sta tokrat francoska dekonstrukcija in poststrukturalizem, Ljubezenski diskurz Rolanda Barthesa in Derridajeva izvajanja v O gramatologiji. Avtor nas sprašuje, kako nam znanje velikih vedežev v konkretnih življenjskih situacijah, ko si nadvse želimo reči »ljubim te« in ob tem zanemarimo tveganje, da bi se fraza s ponovitvijo izrodila, sploh koristi. Pisatelja zanima, ali je v ljubezni mogoče nasesti teoriji, torej hladnemu uvidu, ali pa bomo vedno znova nasedli zgolj praksi: žametnemu glasu, predirljivim očem, lepi postavi, lepi duši… Na primeru treh adolescentov nam Eugenides pokaže, da po stoletjih romanopisja in trdih znanstvenih razprav odgovoru na vprašanje, zakaj se ljubimo, nismo prav dosti bližje. Ljubezen med Maddy in Leonardom nima posebnega smisla, ker je naporna, projekt bi bilo dosti lažje izvesti z Mitchellom, toda – kemija je kemija.
Četudi je tema priljudna ali prav zato, ker je zastavljena priljudno, roman v končnem seštevku ni nič posebnega. Kakor smislu ljubezni umanjka logični x, tako romanu Poročni zaplet umanjka kemični x: vsebine je preprosto premalo, da bi si ga zapomnili.
