V tednu, ko je slovenska vojska žico potegnila prek obmejnih travnikov, smo z njim govorili o razlogih za postavitev ograje in o tem, kaj bo pomenila za begunce. Pripovedoval je o omejitvah, ki jih Slovenija vidi pri sprejemanju beguncev, o tem, da je tudi Nemčija na robu zmogljivosti, ter opozoril, da nekatere lokalne skupnosti v Sloveniji begunce zavračajo. V zraku je za hip obviselo vprašanje, ali Slovenci raje živijo za bodečo žico kot z begunci. Se je vlada uklonila mnenju ksenofobne desnice? Šefic kljub vsemu trdi, da ne. Prst pa je uperil v druge države članice EU, ter vse, ki ležijo severno in južno na begunski poti. Če bi vsi sodelovali, pravi, bi za begunce lahko v Evropi ustrezno poskrbeli.
Odločitev o ograji na slovenski južni meji vlada utemeljuje s pričakovanim velikim številom beguncev, z napovedmi zmanjševanja prepustnosti avstrijske meje in z neizpolnjevanjem zavez mini vrha v Bruslju. Vse to pa pravzaprav ni nič novega. Gospod Šefic, česa javnost ne ve oziroma kaj je pravi razlog za postavljanje »tehničnih ovir«, kot pravite bodeči žici?Na eni strani imamo grožnjo s povečanim številom migrantov, na drugi strani pa zasičene kapacitete v Nemčiji in Avstriji. Slovenija se bo torej zelo verjetno soočila z večjim vstopom migrantov v našo državo in manjšim izstopom iz nje. Ko se je v začetku drugega migracijskega vala sredi oktobra zgodilo prav to, smo Hrvaško zaprosili, naj se vsaj nekaj dni drži kvote, ki smo jo želeli uveljaviti. A je ta število migrantov nenehno povečevala in nam jih razpošiljala po celotni meji, kar je bistveno oteževalo naše delo in tudi ogrožalo migrante. S sedanjim ukrepom želimo to preprečiti.
Tudi če bo prišlo do razpršitve migrantov, bodo ti prišli do tehničnih ovir in se ob njih pomikali do sprejemne točke. Nobenega drugega razloga za njihovo postavitev ni. Če bo omejen izstop migrantov iz naše države, bo Slovenija tudi ostalim državam na migracijski poti sporočala, naj omejijo število migrantov. Bojimo pa se, da ne bo naletela na razumevanje. Migracijski tok od Nemčije do Grčije bi lahko ustrezno uravnavali le, če bi se vse države na tej poti dogovarjale in torej obvladovale situacijo tako na celotni poti kot tudi v lastni državi. S postavljanjem tehničnih ovir pa ne omejujemo vstopa v našo državo, temveč ga samo reguliramo.
Ste tako drastičen ukrep sprejeli, ker pričakujete, da bo Avstrija zaprla mejo?Vedeti moramo, kaj je zmanjševanje pretoka in kaj je zapiranje meje. Avstrija na območju Šentilja postavlja določene ovire, zelo verjetno pa bo desno in levo od Šentilja postavila tudi določene tehnične prepreke, da vstop iz Slovenije mimo vstopnih točk ne bi bil mogoč. Tako kot pri nas pa to še ne pomeni zaprtja državne meje. Do tega bi prišlo, če bi Avstrija blokirala celotno državno mejo s Slovenijo in bi v državo spuščala zgolj tiste, ki izpolnjujejo vse pogoje za vstop v schengensko območje. Seveda je Avstrija v veliki meri odvisna od odločitve Nemčije, vsaka omejitev števila migrantov v Nemčiji pa bi verižno pomenila tudi določene omejitve pri nas.
Poudarili ste, da Avstrija še ne zapira meje. Imate kakšne informacije, da se bo to v naslednjih dneh vendarle zgodilo?Če bi Nemčija radikalno omejila vstop, bo zanesljivo to storila tudi Avstrija. Zato so naše oči na eni strani uprte v Nemčijo in Avstrijo, na drugi pa zlasti proti Grčiji oziroma na to, koliko pride ljudi z otokov na kontinent.
In Slovenija bo sprejela toliko beguncev, kot jih bo sprejela Avstrija?To bi bilo seveda idealno in bi si vsekakor želeli. Moramo pa biti realisti. Večkrat sem že poudaril, da sem optimist, nisem pa naiven. Upam, da se bo z novo hrvaško vlado, ne glede na to, kdo bo sestavljal koalicijo, odnos naše južne sosede spremenil. Če se ne bo, bo Slovenija verjetno morala odgovoriti z določenimi dodatnimi ukrepi, saj naša država preprosto ne more zdržati, da bi bilo na njenem območju 50.000 ali 60.000 migrantov. Dejstvo je, da je slovenska država po koncu begunske krize v devetdesetih letih vrsto nastanitvenih kapacitet prodala in jih danes skorajda nima. Velike športne dvorane in hale so večinoma v lasti občin in te se morajo z njihovo uporabo strinjati. Z nastanitvijo migrantov v velike športne dvorane, ki jih imajo šole, pa bi bil močno moten izobraževalni proces. Težava je tudi, da pride tedaj, ko najdemo primeren objekt, do velikih pritiskov lokalnih oblasti, ki migrantov ne želijo na svojem območju. Država lahko torej prevzame le toliko migrantov, za kolikor jih lahko poskrbi. Pripravljamo sicer ogrevanje nekaterih šotorov, vendar ti za daljše bivanje niso primerni.
Premier Cerar je pri utemeljevanju odločitve o postavljanju ograje na meji s Hrvaško nenehno izpostavljal humanitarni vidik. Je kaj bolj humano, če begunci lačni zmrzujejo na hrvaški in ne na naši strani meje?Če bomo vsi na migracijski poti solidarno sodelovali in bo vsak prevzel tudi svoj del odgovornosti za nastanitev migrantov – povečanje teh kapacitet je ena od obvez mini vrha v Bruslju – potem bo situacija obvladljiva. Ne more pa se povečan migrantski tok zlivati proti Sloveniji, severne države pa sprejem migrantov zmanjšati na minimum. V takšni, trenutno vendarle še hipotetični situaciji, Slovenija migrantom ne bo mogla ponuditi primerne oskrbe. Če bodo migranti čakali pred slovensko mejo, bodo Hrvatje zanje morali poskrbeti. Tega se zavedajo, zato se gredo transportno podjetje. Migrante kot po tekočem traku pošiljajo v našo državo; že v srbskem Šidu so jih naložili na vlak in jih vsaj en del pripeljali naravnost v Dobovo.
Torej je ograja postavljena za hipotetično situacijo. Je morda vlada klonila pod močnimi pritiski desne opozicije?Ne. Najprej naj poudarim, da ne gre za ograjo, temveč za tehnične prepreke. Ograja bi bila, če bi jo postavili na 670 kilometrih zelene meje. Ograjo je smiselno postavljati, če zapreš celotno mejo. Slovenija je izrazito ranljiva. Imamo daljšo mejo, kot jo ima Madžarska s Srbijo in Hrvaško skupaj. Imamo tudi zelo prehodno mejo – še tistih nekaj rek je lahko prehodnih. Idealen položaj ima Avstrija: veliko hribov, nekaj dolin, ki jih je mogoče relativno uspešno nadzorovati, nekoliko bolj odprt je le severovzhodni del meje s Slovenijo. Tehnične prepreke med Slovenijo in Hrvaško bodo postavljene le na posameznih relativno ozkih delih, kjer pričakujemo, da bi bilo možno nenadzorovano razpošiljanje migrantov po naši meji.
Nekateri ministri so se ob obravnavi begunske problematike na sejah vlade spraševali, kaj bo o določeni odločitvi rekel prvak SDS Janez Janša. Še enkrat: ali je na sprejem sklepa o uporabi tehničnih ovir pomembno vplival pritisk opozicije?Na sejah vlade, na katerih sem sodeloval, se s tem ni nihče ukvarjal. Sam tudi nisem imel občutka, da bi bil v ozadju odločitve o tehničnih sredstvih pritisk opozicije. Res pa je, da se mora vlada, če se odloči za zapiranje dela meje, tega lotiti izjemno subtilno, saj tehnične ovire pomenijo prepreke tudi za nas in za naše hrvaške sosede. Zemljišča, šole, trgovine so na eni in na drugi strani meje, s postavitvijo ovir pa ljudje do njih ne bodo več mogli po najbližji poti. Prav tako bodo te prepreke nekaj časa ostale. Tisti, ki vlada, mora vse to upoštevati, zato odločitev ni bila lahka. Opozicija veliko lažje podaja različne predloge, saj ve, da jih ne bo ona izvrševala. Tako je na primer predlagala ograjo na celotni zeleni meji s Hrvaško, ki naj bi jo postavili v dveh tednih. To je povsem nerealno.
Večkrat doslej ste poudarili, da človek v stiski prepleza tudi ograjo. Prav tako ste rekli, da je nesprejemljivo, da je Madžarska postavila ograjo na meji s Slovenijo...To je bilo nesprejemljivo, saj gre za notranjo mejo med dvema članicama schengenskega območja. Kar je priznala tudi Madžarska in ustrezno ukrepala. Seveda lahko vsako prepreko tudi zaobideš in ni mogoče izključiti možnosti, da bodo tudi tehnične ovire na naši meji posamezni migranti poskušali »premagati«. Dejstvo je tudi, da je posamezna prepreka učinkovita le, če za njo stojijo policisti oziroma vojaki, ki preprečujejo morebitni prehod. Gre torej za sklop ukrepov. A naj ponovim: namen preprek, ki jih bomo sedaj postavili, ni onemogočanje vstopa, temveč usmerjanje.
Zakaj pa je to usmerjenje potrebno sedaj, ko Hrvaška po bruseljskem mini vrhu prihode beguncev redno napoveduje in jih organizirano vozi do meje?Res je, da v zadnjem času Hrvaška prihode najavlja in sporoča število migrantov – v tem smislu je mini vrh prinesel napredek. Še vedno pa se ne dogovarjamo o tem, koliko migrantov bodo dnevno pripeljali. Še vedno nimamo možnosti reči, naj jih danes pripeljejo le 8000 in ne 10.000, kot se dogovarjamo z Avstrijo. Predvsem pa nas skrbi, da bi se ob povečanju prihoda migrantov in zmanjšanju števila odhodov ponovno dogodilo, da bi jih razpošiljali po širšem mejnem območju. Tega pa ne nameravamo dopustiti in bomo naredili vse, kar je možno, da to preprečimo. Čudežev se seveda ne da narediti.
Ali Slovenija prepričuje Avstrijo in Nemčijo, da bi vse tri države skupaj varovale našo schengensko mejo?Evropi vseskozi razlagamo, naj nam, ki smo na zunanji schengenski meji, pomagajo ohraniti schengen. Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da schengna ni več. To, da potujemo po Evropi brez omejitev in dokumentov, vendarle veliko pomeni in je ena od pomembnih pridobitev EU. Seveda pa schengenski zakonik množičnih migracij, ki se sedaj dogajajo, ni predvidel. Spremembam v svetu bo morala slediti zakonodaja, pa tudi pravila igre. Predvideti bo treba, kako se soočati s tovrstnimi pojavi. Še zlasti, če se bo sedanje dogajanje preneslo še na druge kontinente. Imamo informacije, da bi tudi ljudje iz določenega dela Afrike z veseljem šli na pot v Evropo. Če ne bo prišlo do nekaterih bistvenih sprememb v Afriki, bo Evropa tudi v naslednjih letih pod zelo velikim pritiskom. Gre za geostrateško prestrukturiranje sveta.
Prav tako ni mogoče spregledati, da je migracijski tok v precejšnjem delu anomalija. Začel se je v začetku letošnjega leta z odhodom okoli sto tisoč Albancev, ki so v največji meri obremenili Švedsko in Nemčijo. Zato Nemčija vztraja, da je treba migrante, ki prihajajo iz varnih držav, čim prej vrniti domov. Med migranti, ki so šli čez Slovenijo, je sicer največ domnevnih Sircev, sledijo Afganistanci, pa Iračani, Iranci, Pakistanci. Med tistimi, ki so pri nas zaprosili za mednarodno zaščito, pa so med najštevilčnejšimi, poleg državljanov Iraka, Afganistana in Irana, Kosovarji pa tudi Albanci in Srbi.
Na osnovi izjav politikov glede begunske krize je mogoče zaključiti, da se vse vrti okoli tega, kaj bo naredila Nemčija. Občutek imam, da gre tudi pri ovirah, ki jih postavlja Slovenija, za servisiranje Nemčije.Ne gre za servisiranje Nemčije, temveč za pomoč nam samim. Večina migrantov noče ostati pri nas in želi zgolj čim prej oditi naprej. Mi jim to na eni strani omogočamo, na drugi strani pa je težko imeti v državi ljudi, ki ne želijo biti tu in katerih število je tolikšno, da ga ne moreš obvladati.
Postavlja se mi vprašanje, zakaj Nemčija, če beguncem ne more več pomagati, tega ne prenese na Francijo, Veliko Britanijo in na druge bogate države, ki jo obkrožajo, temveč težave prenaša na Avstrijo, Slovenijo in navzdol po balkanski poti. Zakaj Slovenija sodeluje v tem nesorazmerju?Če bi bila želja migrantov, da se pri nas ustalijo, bi lahko govorili tudi o njihovi integraciji v družbo. Ker tega ni, gre za breme njihovega začasnega prebivanja. Drugo dejstvo pa je, da se Slovenija nahaja na tej migrantski poti in je torej v sodelovanje v tej zgodbi potisnjena. Madžarska je mejo zaprla, Bosna je težko prehodna, predstavlja pa tudi veliko varnostno tveganje... In nenazadnje, kam pa naj damo migrante, če jih države nočejo sprejeti. Če Nemčija neki državi reče, naj jih vzame 10.000, in ji ta odgovori, ne, hvala, jih ne more enostavno zapakirati in poslati tja. Tako pridemo do stalnega in izrednega mehanizma za relokacijo, ki ga poskuša uvesti EU. Stalni mehanizem predvideva, da bi že na »hot spotih« migrante razdelili po posameznih državah. Na organiziran in moder način lahko Evropa letno prevzame 400.000 do 500.000 ljudi in jih postopno integrira. V tem primeru je begunska zgodba lahko tudi priložnost.
Ali ni Nemčija tako močna, da bi lahko druge članice EU v večji meri »vzpodbudila« k reševanju begunske krize?To je stvar ureditve EU. Iz izkušenj v bivši Jugoslaviji vemo, kako težko je bilo usklajevati šest republik in dve pokrajini. V EU imamo osemindvajset držav. Izvršne pristojnosti evropske komisije so omejene. Članice EU so suverene države in imajo možnost reči ne, kar postopek ustavi. Že več let poteka razprava, kako reformirati odločanje, da bi bilo bolj učinkovito. Pri tem se pojavlja problem, kako zagotoviti vpliv majhnih držav, ki zadeva tudi nas. Moje povsem osebno mnenje je, da je ideja EU dobra, zaradi načina odločanja in sestave pa potrebuje čas. Tega pa ob sedanjem tempu pogosto ni, zato EU zamuja, tudi pri reševanju migrantske krize. Zahteva Slovenije za sklic mini vrha je bila realizirana presenetljivo hitro, rezultati pa so, kakršni so: nekaj premikov je narejenih, nikakor pa ne dovolj.
Zakaj pa beguncev ne pripeljemo kar neposredno iz Grčije, da ne bi bili od dolge poti že povsem izmučeni?Če bi to storili, bi prevzeli odgovornost za vse te migrante. To bi pomenilo, da bi jim preprosto rekli: »Dobrodošli, bomo mi prevzeli celotno breme, potem bomo pa videli, kaj bo.« Tega ne moremo storiti.
Saj bi prišlo k nam enako število beguncev, kot jih prihaja sedaj. Trajekti na krov sprejmejo več tisoč ljudi, teh istih, ki v vsakem primeru pridejo z vlaki in avtobusi, vmes pa se na smrt izmučijo, ker je pomoč na poti zelo skopa.Ja, ampak če bi sedaj 30.000 migrantov pripeljali k nam, bi to pomenilo, da smo na njihov prihod prostovoljno pristali. Tega pa nismo storili; sprejemamo jih iz humanitarnih razlogov, ker so že na naši meji. S kakšno silo bi to morda lahko preprečili, a tega ne delamo in ne bomo delali.
S kakšno silo? Sicer pa smo tudi rekli, da ne bomo postavljali ograje, pa jo sedaj postavljamo.Saj ne postavljamo ograje. V zakonu o nadzoru državne meje je uporaba tehničnih sredstev na meji predvidena, predvsem za zavarovanje mejnih prehodov pa posameznih delov zelene meje... Ne gre torej za pogruntavščino zaradi sedanje situacije. Ker zakon uporablja izraz tehnična sredstva, ga uporabljamo tudi mi.
Toda ta »tehnična sredstva« niso v duhu svobodne, odprte, demokratične države.Nihče od članov vlade nad odločitvijo o postavitvi tehničnih sredstev ni bil navdušen. Ko pa tehtaš vsa dejstva, moraš včasih sprejeti tudi odločitev, o kateri imaš pomisleke, a pomeni manjše zlo in zagotovitev varnosti državljank in državljanov, vseh prebivalcev Republike Slovenije.
Zakaj vlada ne pove, koliko ograje je kupila, kje, koliko je stala? Predvidevam, da je bila kupljena iz davkoplačevalskega denarja. In nenazadnje: države, ki so že postavljale ograje na mejah, so te podatke večinoma razkrile.Tudi pri nas bodo ti podatki znani, v tem trenutku pa nekaterih stvari še ne želimo razkriti. Madžarska in nekatere druge države pred začetkom postavljanja ograje podrobnosti prav tako niso javno obelodanile.
Ograja kar nekaj stane, policisti in vojaki na mejah vzdolž balkanske poti tudi, pa prevozi... Verjetno bi bilo ceneje, če bi beguncem kupili vozovnice za ladjo iz Grčije na primer do Trsta, Kopra, ali letalske vozovnice do Münchna. Isti ljudje bi prišli iz schengenskega območja v schengensko območje, natanko tako kot sedaj, le da jim na koncu ne bi bilo treba nuditi toliko pomoči kot sedaj, ko prispejo v res slabem psihofizičnem stanju.Če bi izhodiščna država prosila na primer Švedsko, ali ji lahko v naslednjega pol leta pošlje pol milijona migrantov, in bi se ta s tem strinjala, ne bi bilo nobenega problema, da sedejo na vlak in se jih enostavno prepelje. Ampak te pripravljenosti nobena država ni izrazila.
Nekatere radikalne desne stranke in njihovi pristaši nenehno poudarjajo, da je v migrantskem toku vrsta borcev ISIS oziroma teroristov. Koliko teh je policija doslej odkrila na naši meji?V dosedanjih aktivnostih nismo odkrili nikogar, ki bi bil na seznamu varnostno izpostavljenih ljudi, Italija je pred kratkim našla tri, nemški varnostni organi so pri skoraj milijonu migrantov odkrili okoli sto takšnih oseb. Dejstvo je tudi, da smo bili doslej priče le dvema incidentoma med migranti in prebivalci Slovenije, več pa je bilo incidentov med migranti. Zlasti tam, kjer prihaja iz nadzorovane v nenadzorovano situacijo, pa raste nasprotovanje migracijam, ki ga spodbujajo skrajna desnica oziroma nacionalistične organizacije. To je lahko element notranje nestabilnosti.
Se pri nas takšna gibanja krepijo?Za zdaj tega nismo opazili. Bilo je nekaj protestov proti migrantom, a brez kakšnih izgredov. Migrantske prihode nam je pri nas uspelo omejiti na relativno ozko območje. Prebivalci na tem območju so sicer zaskrbljeni, vendar nestrpnosti doslej ni bilo. Na različnih sestankih smo obširno razlagali situacijo in naša pojasnila so sprejeli z razumevanjem. Je pa v razlaganje treba vložiti veliko napora. Dogaja se tudi, da gremo na ogled katere od možnih kapacitet za nastanitev migrantov, še isti dan pa dobim pismo župana, da temu nasprotujejo. Potem se začnemo pogovarjati, razlagati... Država seveda lahko, če ne gre za občinsko last, sama odloči o uporabi objekta in bo to tudi storila. Vendarle pa je manj možnosti za ekscese, če gremo po poti dialoga.
Kaj sogovornike na lokalni ravni najbolj skrbi?Zlasti je problem, če so v bližini vrtci, šole. Prav tako jih skrbi možnost prenosa bolezni ter vprašanje, ali lahko pride do tatvin. Močan argument, ki ga imamo pri našem pojasnjevanju, je, da takšnih pojavov doslej ni bilo. Če bi do njih prišlo, pa bi lahko nastale resne težave. So pa reakcije v posameznih okoljih različne. Treba je razumeti na primer prebivalce naselja Rigonce, kjer je bilo res hudo, saj je v naselje z nekaj hišami ponoči prihajalo na tisoče ljudi. V Zavrču so se prebivalci izjemno hitro organizirali. Prav tako v Dobovcu, kjer je župan ob dveh zjutraj izvedel za prihod migrantov in uro kasneje so jih že sprejeli.
Ste kdaj pomislili, da bi begunce enostavno pustili, da gredo po svoje? Da bi jim na primer po prihodu v Dobovo dali jesti, nato pa bi šli sami naprej. Saj jim tako in tako daste dovoljenje za gibanje. Čez Srbijo pa tudi čez Madžarsko so ljudje vse poletje hodili samostojno.Tako v Srbiji kot na Madžarskem je bil to problem. Predstavljajte si, da pride v Slovenijo v enem dnevu 13.000 migrantov, ki jim daš hrano in dovoljenje za gibanje ter jim rečeš, naj gredo po svoje naprej. Peš čez Slovenijo v enem dnevu ne prideš, rednih avtobusov in vlakov je malo. Tolikšna množica, ki bi bila na poti čez Slovenijo, bi pri prebivalcih povzročila negodovanje, revolt. Masa ljudi bi šla po najbližji poti: čez polja, njive, koruzo. To je nesprejemljivo. Drugi element je vreme. Z njim imamo sicer letos neverjetno srečo – od začetka migrantskega vala čez Slovenijo smo imeli le dva deževna dneva. Če bi bilo tako, kot je v tem obdobju običajno, bi imeli ti ljudje pri neorganiziranem prehodu čez državo zelo težke pogoje. Spali bi na avtobusnih in železniških postajah, v skednjih... K nam prihajajo tudi ljudje, ki nimajo ničesar, kar bi povzročilo težave pri nabavi hrane.
Vsak ima 1200 evrov za čoln.Socialna struktura migrantov se spreminja. Ti, ki prihajajo zdaj, so mnogo revnejši od tistih, ki so prihajali v prvi polovici leta ali septembra. Naj pa poudarim, da se lahko vsak, ki ima denar, danes usede v taksi in se zapelje do avstrijske meje. A bo tu nastal naslednji problem, saj Avstrija ne sprejme nikogar, ki pride tja neorganizirano. Kar je pokazal nedavni primer na Jesenicah, ko je skupina migrantov na avstrijsko mejo prispela z vsemi dokumenti, a jih je sosednja država poslala nazaj.
Torej zadeve ne bi bilo mogoče poenostaviti? K nam namreč pride več tisoč beguncev na dan, za katere ni najbolje poskrbljeno, poraja se nezadovoljstvo.S tem pa se ne strinjam.
Mirovni inštitut je skupaj s šestnajstimi organizacijami napisal premierju Miru Cerarju pismo, v katerem so ocenili, da bi bilo o razmerah v zbirnih centrih treba obvestiti Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je zaradi primerljivih kršitev pravic beguncev že izdalo tudi obsodilno sodbo proti Italiji.Pa mislite, da je vse tako, kot so zapisali?
Saj smo bili tudi sami v centrih na meji in smo videli, kakšne so razmere, v katere ste jih zaprli. Ko omejite gibanje 10.000 ljudem, ima država seveda problem, kako jih oskrbeti, kako jih nahraniti, ker si za ograjo sami seveda ne morejo pomagati. Na Madžarskem je bilo poleti tako, da so begunci vedeli, kam se javiti, če so potrebovali zaščito policistov, drugi pa so šli samostojno naprej čez Madžarsko proti Dunaju. Velik del Madžarov sploh ni naletel nanje, vse je bilo mirno. Oskrbovali so jih tudi humanitarci, kjer je bilo potrebno. Država ima problem predvsem, če do beguncev nastopi kot totalna institucija, če jih gleda skozi varnostne, policijske oči.Sam o poletnem dogajanju na Madžarskem nimam takšnega vtisa, kot pripovedujete. Slovenija pa je doslej glede organizacije in oskrbe migrantov dobila le pozitivne ocene. Dejstvo pa je, da je bilo nekatere dni v oktobru na območjih, kjer smo pričakovali nekaj sto migrantov, teh okoli 20.000 in tedaj razmere res niso bile idealne. Naredili smo največ, kar smo lahko. Naj spomnim, da so se nekateri migranti iz Avstrije čez noč vračali v Slovenijo, ker so ocenili, da so pogoji pri nas boljši kot v sosednji državi. Očitki o slabi oskrbi migrantov v Sloveniji so zelo krivični.
Ali razmišljate, da bi v okviru vlade oblikovali poseben organ, ki bi se ukvarjal z migracijami?Sistema, ki bi bil prilagojen sedanji situaciji, v Sloveniji nimamo, zato so se različna ministrstva in službe morali povezati. Čeprav sodelovanje zelo dobro poteka, bo v prihodnje nujno oblikovati profesionalno strukturo, ki se bo ukvarjala z migracijskimi tokovi in migranti z različnimi statusi. To je lahko urad, organ v sestavi ali samostojen organ, na Švedskem imajo celo ministrstvo za migracije. Če bi imeli samostojen organ za migracije, bi ta verjetno tudi lažje sodeloval z nevladnimi organizacijami, čeprav se je tudi nam uspeli dogovoriti z njimi celo o nekaterih zelo delikatnih zadevah. Vendar pa pri našem dogovarjanju trčita včasih dva povsem različna pogleda – MNZ oziroma policija ni Mirovni inštitut in Mirovni inštitut ne more postati policija. Vsak ima svojo vlogo. MNZ je državotvorno ministrstvo, ki zagotavlja varnost in zakonitost, z vidika države so vstopi migrantov nezakoniti.
Verjamem, da se migracijski val ne bo končal jutri, niti čez tri mesece, niti čez pol leta. Priče bomo različnim intenzivnostim, različnim potem in variacijam, in s tem se bomo morali resno ukvarjati. Ti, ki smo sedaj v operativnih skupinah, skušamo skozi krizno upravljanje poleg vsega ostalega dela obvladati sedanjo situacijo, a bo treba, če bomo hoteli biti učinkoviti, vzpostaviti profesionalno strukturo. Drugače se bodo začele pojavljati napake.
Koliko tujih policistov pomaga trenutno našim policistom pri reševanju begunske krize?Sedaj že blizu dvesto.
Ali ni bilo na mini vrhu v Bruslju konec oktobra dogovorjeno, da naj bi jih bilo v tednu dni v Sloveniji štiristo?Dogovorjeno je bilo, da naj bi bil v roku enega tedna napovedan prihod štiristo policistov, za realizacijo pa je potrebno nekaj več časa. Prihod policistov iz drugih držav EU ima dvojni pomen. Prvi je, da nam pomagajo pri izvajanju nalog, drugi pa, da opazujejo. Pred njihovim prihodom smo na primer lahko slišali očitke, da so zgolj naši policisti zaznavali določene nekorektne postopke naše južne sosede, sedaj se bodo o morebitnih takšnih potezah lahko prepričali tudi tuji policisti in bodo svojim državam poročali o objektivnem stanju.
Pet policistov, ki so k nam prišli iz Nemčije, je pozdravil sam prvi mož slovenske policije Marjan Fank, ponudbo Hrvaške, da nam pošlje petdeset policistov, pa je slovenska stran zavrnila. Zakaj?To ponudbo Hrvaške smo v sedanji situaciji prepoznali kot napredek in kot konstruktiven pristop po bruseljskem mini vrhu. Smo pa Hrvatom brez vsakega cinizma predlagali, naj s temi policisti poskrbijo, da ne bo nenadzorovanega prehoda migrantov čez našo zeleno mejo in da bodo ti usmerjeni na dogovorjene točke. Da nam torej maksimalno pomagajo s svoje strani meje.
Policijska sindikata sta za prihodnji teden napovedal stavko, ki jo je premier Cerar označil kot »nekoliko neprimerno«, notranja ministrica Vesna Györkos Žnidar pa je ocenila, da so zahteve sindikatov povsem legitimne. Vas stavka skrbi?Gre za nerealizirane zaveze iz preteklih let, ki jih je treba izpolniti. Tega se ta vlada tudi dobro zaveda, zato smo na MNZ k reševanju težke kadrovske, finančne in materialne situacije v policiji pristopili nemudoma ob začetku mandata. Tako so bila v policijo že vložena dodatna finančna sredstva, dodatni kadri, nakupi opreme... Vendar pa je nemogoče stvari urediti čez noč, ko vemo, da se v preteklih letih ni dovolj vlagalo v policijo. Zato je reševanje vseh odprtih vprašanj toliko težje in toliko bolj zahtevno. Ta četrtek je vlada imenovala skupino za pogajanja o stavkovnih zahtevah obeh sindikatov, ki jo bo vodila ministrica za notranje zadeve, v njej pa bodo sodelovali tudi predstavniki ministrstva za javno upravo in ministrstva za finance, saj nekatere zahteve presegajo okvire oziroma pristojnosti MNZ. Kot sem že povedal, sem optimist in verjamem, da bomo s skupnimi močmi dosegli dogovore in poiskali ustrezne rešitve. Tako kot vedno. Ne bo pa lahko.
