Teoretično bi moral prevzem migrantov na šentiljskem starem mejnem prehodu potekati takole: ko v slovenskem nastanitvenem centru policija in vojska umakneta zaporo, se skupina, ki praviloma šteje več kot tisoč ljudi, sprehodi po klancu navzdol in pešači manj kot kilometer daleč do avstrijskega šotorišča v Špilju.
V praksi pa se je zaradi šuma v komunikaciji med slovenskimi in avstrijskimi varnostnimi organi – ali zaradi slabe logistike – večkrat pripetilo, da so se migranti znašli pred zaprtim vhodom v avstrijski nastanitveni center. Ker so obenem Slovenci ponovno postavili ogrado, prebežniki niso smeli več nazaj v šentiljski center. Čeprav jim načeloma ni bilo omejeno gibanje na območju Slovenije, so se tako dejansko znašli ujeti v ograjeni in zastraženi »tamponski« coni.
Bivakiranje na nikogaršnji zemlji
V tem »zaporu« na slovenski strani meje so morale nekatere skupine prevedriti več ur na mrazu, brez hrane, pijače in dostopa do oblek ali odej. To nepričakovano čakanje jih je razumljivo zelo vznemirilo, zato je na »nikogaršnjem ozemlju« prihajajo tudi do izgredov. Nazadnje so se tam migranti spopadli pretekli četrtek dopoldne; pomiriti jih je morala naša policija.
V četrtek zvečer je v tej coni čakala stoterica. Mladostniki so se kratkočasili z igranjem nogometa, odrasli so z bližnjih dreves lomili veje, ki so jih lahko dosegli, da so si zanetili ogenj. Nekateri najbolj izmučeni so spali v lastnih manjših šotorih ali kar na prostem pod kupom odej in spalnih vreč. Vzdušje je bilo kljub temperaturam, ki so se že približevale ledišču, precej mirno. Spokojnost je zgolj začasno prekinilo prešerno vzklikanje in ploskanje, ko je spretnemu prebežniku uspelo splezati visoko na že povsem oguljeno drevo in odlomiti večjo vejo.
»Tukaj sem s svojo družino in otroki. Imam štiri, stari so dve, štiri, pet in sedem let,« nam je povedal Abdel Halim, ki je postopal naokrog s prijateljem Iračanom in še nekim Afganistancem, zavitim v kosmato odejo. Zakaj morajo čakati, ni vedel. »Nič nam ne razložijo, kruha in vode imamo zelo malo, samo toliko, kolikor smo vzeli s seboj.« Povedal je, da je doma iz Bagdada in da so na poti že 25. dan. Ni prvič, da morajo preživeti noč na prostem, je potožil, to so doživljali že v Turčiji in Makedoniji, kjer so bile razmere najbolj nečloveške. »Hočemo v Nemčijo ali na Švedsko. Pravzaprav kamor koli, kjer je varno in ne bodo ogrožena naša življenja.« Zakaj ne ostanejo v Sloveniji ali Avstriji, kjer bi bili tudi na varnem? »Veliko ljudi nam pravi, naj gremo raje naprej,« je razložil in odgriznil rezino kruha.
Brez hrane, cigaret…
Kot smo neuradno izvedeli od prostovoljcev, ki delajo v šentiljskem nastanitvenem centru, se ta skupina prebežnikov v tej vmesni coni sicer prvotno ni zadrževala zato, ker ne bi mogla vstopiti v Avstrijo. Tam so se začasno utaborili, ker so čakali na svojce oziroma tiste, s katerimi so se odpravili na pot. Morda so se preprosto hoteli izogniti gneči v avstrijskem šotorišču, kjer vse prebežnike doleti nadaljnje večurno čakanje. Na avtobuse jih namreč tamkajšnji varnostni organi spuščajo dosledno samo enega za drugim. A v petek zjutraj je Radio Slovenija poročal, da Avstrija beguncev s Šentilja ponoči ni sprejemala. Torej so Halim in njegovi otroci – če jih slovenska policija ni spustila nazaj na Šentilj, kar se včasih tudi zgodi – na prostem preždeli vso noč.
Beguncev veliko, delilcev pomoči malo
Uravnavanje prehodov beguncev in migrantov na mejnih prehodih je na splošno precej kaotično, ugotavljajo poznavalci razmer. Najbolj pa zagovornike človekovih pravic skrbi opažanje, da policija omejuje gibanje tudi tistim beguncem, ki jih Slovenija že registrira in jim izda pisno dovoljenje za zadrževanje v Sloveniji. »Migranti, ki so nastanjeni v centru na Šentilju, bi si radi v bližnjih trgovinah in gostinskih lokalih kupili cigarete, hrano ali pijačo, a jim policija tega ne dovoli,« opozarja Maja Ladić z Mirovnega inštituta. »Ljudem, ki imajo dovoljenje za gibanje po državi, se to seveda zdi čudno. Počutijo se ujete,« pravi Ladićeva. V nastanitvenem centru na Šentilju sicer policija, vojska in nevladne organizacije skrbijo za prehrano in druge osnovne potrebe beguncev. Vendar je teh, ki delijo pomoč, malo, beguncev pa veliko. Vprašanje je, koliko bi se jih dalo razbremeniti in koliko bolje bi bili begunci oskrbljeni, če bi policija tistim, ki imajo lastna sredstva in si želijo sami skrbeti zase, dovolila, da zase tudi res poskrbijo.
Policijske izjave vznemirile tudi Varuha
Slovenska policija uradno zanika, da bi migrantom, ki imajo dovoljenje za zadrževanje, omejevala gibanje. Trdijo nasprotno: »Migranti, nastanjeni v namestitvenih centrih, za katere skrbi civilna zaščita, se lahko v centru in izven njega prosto gibljejo.« Policija lahko prosto gibanje zaradi varnostnih razlogov omeji samo izjemoma, dodajajo.
Omejitev gibanja po trditvah policije velja zgolj za tiste, ki še čakajo na registracijo v sprejemnih centrih. Registracija (identificiranje oseb) večinoma poteka v sprejemnih centrih na južni meji, delno pa tudi v namestitvenih centrih drugod po državi.
Resnično dogajanje na meji trditve policije postavlja v zelo čudno luč. »Tudi varuh ugotavlja razkorak med dovoljenjem za prosto gibanje beguncev in dejanskim stanjem,« so sporočili iz urada varuhinje človekovih pravic Vlaste Nussdorfer. In dodajajo: »Vprašanje o tem smo naslovili na vlado. Odgovor še pričakujemo.«
