Pred desetimi dnevi, sredi evropske begunske krize in zapiranja Evropske unije z bodečo žico, je v domu upokojencev v Berlinu v 87. letu življenja tiho umrl upokojenec Günther Schabowski. Izmučen od bolezni je zadnje leto preživel v postelji in po televiziji gledal – tako kot Mujo iz vica – kako se film njegovega življenja vrti nazaj.
Pred tridesetimi leti, konec osemdesetih – v času, ko je Mihail Gorbačov s perestrojko in glasnostjo napovedal zgodovinski konec komunizma in padec železne zavese – je bil Schabowski kot tiskovni predstavnik in član politbiroja Enotne socialistične partije NDR na precej slabem glasu med vzhodnonemškimi novinarji. Tega leta 1989 je imel veliko dela: kot tiskovni predstavnik partije je na na smrt dolgočasnih novinarskih konferencah po več ur bral poročila in sklepe politbiroja komunistične partije o dramatičnih dogodkih, ki so pretresali Varšavski pakt in Vzhodno Nemčijo, ki je na množičnih demonstracijah tisto poletje svoje zahteve izrazila v kratki paroli »Wir wollen raus!«, »Hočemo ven!«.
Načeta železna zavesa je naposled popustila na Madžarskem: mladi madžarski premier Miklos Nemeth je tistega avgusta, sredi poletne sezone, ko je na desettisoče vzhodnonemških »golaž turistov« tradicionalno preplavilo Madžarsko, izključil elektriko na žičnati ograji vzdolž meje z Avstrijo in tako odprl luknjo v železni zavesi, skozi katero je 15.000 Vzhodnih Nemcev v eksodusu, ki so ga zahodni mediji tiste dni imenovali »veliki beg« – zbežalo v Avstrijo in nadaljevalo pot proti svojemu končnemu cilju, Zahodni Nemčiji.
Zgodovina je dobila pospešek: do srede oktobra je zloglasni generalni sekretar vzhodnonemške komunistične partije Erich Honecker odstopil in do začetka novembra je pod pritiskom vse bolj množičnih demonstracij – 4. novembra se je pred zbeganim Güntherjem Schabowskim na Alexanderplatzu zbralo 300.000 ljudi – partija začela razmišljati o ukinitvi vizumov za državljane NDR, ki bi želeli potovati »raus«, na Zahod.
Za sivega in brezosebnega tiskovnega predstavnika politbiroja je svet izvedel nekaj dni pozneje, na samem koncu ene takšnih njegovih običajno dolgočasnih tiskovnih konferenc, potem ko je celo uro z monotono razpredal o sklepih s seje politbiroja komunistične partije, ko je na formalno vprašanje izčrpanega dopisnika italijanske Anse v zmedi sporočil končno odločitev partije, da NDR za svoje državljane ukinja vizume za prehod meja, dan prej, kot je bilo predvideno.
Medtem ko je zmedeni tovariš Günter še brskal med papirji, da bi osuplim novinarjem prebral, kaj točno piše, in pojasnil, za kaj pravzaprav gre, je na tisoče Nemcev iz Vzhodnega Berlina že hitelo proti berlinskemu zidu. Partijo, policijo in vojsko so ujeli nepripravljene in nastal je splošen kaos: ljudje so se zbirali pred mejnimi prehodi, vse dokler ni štiri ure in pol kasneje podpolkovnik Stasijevih mejnih enot Harald Jäger, zbegan kot Schabowski, v Bornholmer Strasse dvignil prve zapornice in s tem naznanil končni padec berlinskega zidu.
To je bilo pred natanko šestindvajsetimi leti – 9. novembra 1989.
Nesrečni Günter Schabowski tako ni dočakal obletnice zgodovinskega dogodka, ki ga je po pomoti oznanil javnosti. Umrl je osem dni pred letošnjo obletnico, in če je res, kar pravijo – da se človeku v trenutku smrti pred očmi odvrti film njegovega življenja – je stari Günter v sobici berlinskega doma upokojencev gotovo umrl z nasmeškom, ko je na televiziji gledal, kako se film njegovega življenja – tako kot tista Mujeva kaseta s poroke – vrti nazaj.
Zgodovina se ponavlja, je že davno zapisal Güntherjev rojak in zgodovinski sopotnik Karl Marx: prvič se dogaja kot tragedija, drugič kot farsa. A do danes nismo vedeli, da se zgodovina iz tragedije v farso ponavlja – nazaj.
Tako se kaseta 21. stoletja vrti nazaj, schengenska Evropa nam pred očmi razpada – prazne steklenice šampanjca se same polnijo, muzikantje vračajo denar – in že smo v 20. stoletju in gledamo farso s kolonami beguncev na Madžarskem in v Avstriji. Bodeča žica vzdolž madžarske meje se sama postavlja, madžarski premier vozi vojsko pred spuščene zapornice in spušča elektriko skozi železno ograjo, na koncu se begunci vračajo z avstrijsko-nemške meje. Čakamo samo še, da se betonski bloki berlinskega zida začno sami sestavljati – tako kot tisto Mujevo jagnje – in da podpolkovnik Harald Jäger spusti zapornico v Bornholmer Strasse, stari Günther Schabowski pa skliče tiskovno konferenco in na samem začetku sporoči, da Nemčija uvaja vizume. Nakar celo uro monotono razpreda, napove sestanek politbiroja in vrnitev tovariša Ericha Honeckerja.
Na koncu kasete, da skrajšam, gre vesela druščina iz Evropske gospodarske skupnosti v Rim in sredi svečanega podpisovanja rimskih sporazumov spravi nalivna peresa v suknjiče in gre domov popivat vso noč. Tam pa svetovna vojna.
