O tem ni veliko govora, toda rudarjenje urana ni nedolžna dejavnost. »Za tono prečiščenega urana ali tako imenovane rumene pogače je treba izkopati 15 tisoč ton zemlje, skal in rude,« o enem največjih dnevnih kopov na svetu, trenutno tri kilometre dolgem, 1,5 kilometra širokem in 390 metrov globokem namibijskem rudniku Rössing v lasti korporacije Rio Tinto pripoveduje predsednica okoljevarstvene organizacije Earthlife Namibija Bertchen Kohrs. »Eksplozije ustvarjajo ogromno prahu, ta prah pa odnaša celo v več kot 60 kilometrov oddaljen Atlantski ocean. Na tone neuporabnega kamenja odlagajo po površju. Enako storijo celo z jalovino, kar predstavlja najnevarnejši del celotnega procesa rudarjenja. Ogromne količine tega tekočega odpadka, ki nastaja pri predelavi rude v rumeno pogačo, shranjujejo v nezaščitenih bazenih pod milim nebom, čeprav jalovina ohranja do 85 odstotkov osnovne radioaktivnosti uranove rude,« našteva.
Pljučni rak in levkemija
Kamenje, prah in jalovina sevajo, čeprav zelo šibko in pod priporočenimi mednarodnimi vrednostmi. Te dovoljujejo največ 20 milisevertov sevanja na leto za delavce v rudnikih in en milisevert za navadne prebivalce. Sevanje uranove pogače en meter stran od soda, v katerem je ruda shranjena, znaša polovico sevanja, ki ga je deležen običajen letalski potnik, pojasnjuje Svetovna jedrska organizacija.
Toda nobeno sevanje ni varno, predvsem zaradi dolgotrajne izpostavljenosti pa lahko tudi šibko sevanje pomembno škoduje zdravju ljudi, opozarjajo nevladniki. Še bolj nevaren je lahko radon, radioaktivni plin, ki nastaja ob naravnem razpadanju urana in se sprošča pri rudarjenju.
Namibijci, vključno z delavci v rudniku Rössing, za tveganje pljučnega raka zaradi radona ali za levkemijo zaradi urana, pa tudi za možnost možganskih okvar, neplodnost, srčno-žilne bolezni in druge zdravstvene težave ne vedo. »Delavcem niso povedali, da so pri delu izpostavljeni nizkim stopnjam sevanja. Saj bi vseeno delali, ker drugih služb v državi s 30-odstotno stopnjo brezposelnosti ni. A bi se vsaj premišljeno odločili. Tako pa zdaj niti ne razumejo, zakaj bi recimo morali pri delu nositi maske. V tisti vročini si jih enostavno snamejo,« pripoveduje Kohrsova.
V državi, kjer sicer rudarska podjetja za kopanje urana plačujejo 37,5-odstotni davek, a luknjičasta zakonodaja in sploh pomanjkanje znanja onemogočata kakršen koli resen nadzor nad dejavnostjo in njenimi škodljivimi vplivi, ogrožanje človeškega zdravja ni edino tveganje. Predvideno širjenje rudnikov, ki so zgoščeni v osrednjem delu države, naj bi Namibijo že naslednje leto potisnilo na drugo mesto največjih proizvajalk urana na svetu. To lahko po bojaznih tamkajšnjega prebivalstva ogrozi eno ključnih alternativnih gospodarskih dejavnosti – turizem. Kajti divjina bo pred glasnim brnenjem rudniške mehanizacije zbežala. Podobno se ji bodo morda že kmalu morale umikati tamkajšnje tradicionalne skupnosti. V njih se hkrati bojijo, kaj bo s skromnimi zalogami vode na tistih območjih in ali bodo zadostovale za vse potrebe.
Čeprav sodi Namibija med države v razvoju, v slovenski okoljevarstveni organizaciji Focus opozarjajo, da posledice rudarjenja urana v razvitem svetu – med največje tri proizvajalke se poleg Kazahstana uvrščata Kanada in Avstralija – niso bistveno drugačne. Kopanje rude je sicer mogoče z manj primitivnimi tehnologijami in z večjim poudarkom na varovanju okolja in zdravja ljudi. Toda sevanje, prah in okoljska škoda so vedno del zgodbe o kopanju urana. Za francoske rudarje so recimo v uradnih študijah ugotovili, da je stopnja njihove umrljivosti za 40 odstotkov nad povprečjem pri pljučnem raku in za 90 odstotkov nad povprečjem pri raku ledvic.
»Naš rudnik urana na Žirovskem vrhu je bil zasnovan z najsodobnejšo tehnologijo, predvsem pa je imel zelo dobro prezračevanje, da delavci slučajno ne bi bili izpostavljeni sevanju. Vse smo merili, nadzirali, preverjali,« o slovenski izkušnji pripoveduje dolgoletni vodja geološke službe Pavel Florjančič, ki je vse od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa do zaprtja rudnika takoj po osamosvojitvi vodil raziskave in usmerjal vrtanje v rudniku. Pravi, da ni bilo nobenih indicev ali dokazov o kakšni višji obolevnosti na tistem območju. »Kamnine, ki vsebujejo uran in sevajo, so tudi na površju, kjer ljudje že od nekdaj živijo. Najbrž boste presenečeni, ampak v Sori in Savi se zdaj pretaka več urana kot v času našega obratovanja. Takrat je vsako leto po Sori steklo 100 kilogramov urana, danes, ko rudnik ne zajema več podzemne vode za predelavo in s tem tudi ne urana v njej, pa govorimo o 300 kilogramih.«
Rudo so zmetali nazaj v jamo
Delavci v rudniku in tisti, ki so predelovali rudo, so hodili na redne zdravniške preglede, njihove jutranje pljunke pa so zaradi tveganja za pljučnega raka nosili na pregledovanje v bolnišnico Golnik, pripoveduje nekdanji električar in sindikalni zastopnik delavcev Florijan Tušar. Delovna oblačila so jim prali v rudniku. Tam so se delavci po vsakem delovnem dnevu tudi skopali, da so domov odšli »neokuženi«. »Ventilatorji so iz jame vlekli slab zrak, ki je nastajal zaradi izpustov dizelske mehanizacije, radonovih izotopov in samega radona pa tudi prahu, čeprav tega ni bilo veliko, ker smo vrtali tako, da smo prah spirali z vodo. Ampak včasih nam je ventilator pihal v glavo in smo ga ugasnili,« pripoveduje Tušar.
Da vseh navodil delavci vendarle niso vedno upoštevali, pritrjuje tudi Florjančič. »Kajenje je bilo v jami strogo prepovedano, saj se je nevarnost za raka zaradi možnosti hkratnega vdihovanja radioaktivnega prahu za stokrat povečala. Ampak čeprav so to vedeli, so nekateri cigareto vseeno prižgali.«
Morebitnih zdravstvenih posledic se naša sogovornika kljub vsemu še danes ne bojita. »Mislim, da so delovni pogoji marsikje še manj prijazni, kot so bili pri nas,« ocenjuje Tušar. Tudi Florjančič na problematiko gleda pragmatično: »To je tako kot pri vožnji avtomobila. Nikoli ne veš, ali se boš pripeljal do doma. Če verjamete ali ne, ljudje so v službah večinoma zaradi plač in pri nas so bile te za tretjino višje kot drugod.«
Ker so rudnik odpirali še v jugoslovanskih časih, ko oblast ni trpela nasprotovanja, hkrati pa je kopanje urana prineslo več kot 500 delovnih mest in ne nazadnje tudi cesto od Zminca do Gorenje vasi (odškodnine prebivalci po pojasnilih župana občine Gorenja vas-Poljane Milana Čadeža dobivajo od leta 2008 dalje), domačini proti rudniku nikoli niso pretirano dvigali glasu. »To je bila bolj tabu tema. O rudniku se ni veliko govorilo, tistemu, kar se je govorilo, pa nismo verjeli. Kajti temperaturo zraka smo lahko merili, debelino hloda tudi, inštrumentov za merjenje sevanja pa nismo imeli,« pripoveduje župan Čadež. Danes so vsi okoljski vplivi nekdanjega rudnika po njegovih besedah znotraj dovoljenih meja, le premiki odlagališča jalovine Boršt, ki vsako leto za tri centimetre zdrsne v dolino, so več kot še enkrat večji od dovoljenega. Zato tamkajšnji prebivalci nestrpno čakajo, da država najde denar za težko pričakovano sanacijo.
Florjančič opozarja še na eno pretečo nevarnost, o kateri pa se zaenkrat ne razpravlja. »Precej rude in drugih umazanih snovi iz rudnika, ki jih nismo mogli dovolj očistiti, smo zvozili nazaj v jamo. To ni bilo prav. Zdaj mimo teče voda in nekega dne jih lahko začne spirati v okolje.«
Medtem ko Slovenija svoj edini rudnik urana že četrt stoletja zapira, v okoli 20 državah sveta izkopljejo 50.000 do 60.000 ton urana letno. Krška nuklearka za enoletno proizvodnjo približno tretjine vse slovenske električne energije porabi okoli 16,5 tone urana. A gre za obogateni uran (na 5 odstotkov izotopa uran-235, preostalih 95 odstotkov je izotop uran-238), kar pomeni, da je za tono goriva potrebnih okoli osem ton naravnega urana, ki vsebuje zgolj 0,7 odstotka urana-235, pripoveduje dr. Jenčič. Vseh 440 delujočih nukleark za proizvodnjo 11 odstotkov vse svetovne električne energije letno porabi okoli 7000 ton obogatenega urana.
Je mogoče to proizvodnjo nadomestiti z drugimi, nefosilnimi viri energije? Slovenska politika je obljubila, da bomo o tem pri nas odločili državljani na referendumu.
