Velikega poka na meji ob reki Sotli v bližini meddržavnega mejnega prehoda Rigonce včeraj ni bilo. Nekateri hrvaški mediji so namreč objavili, da naj bi se specialna enota hrvaške policije točno opoldne lotila odstranjevanja dela bodeče žičnate ograje, ki so jo naši vojaki v sredo postavili na katastrskih parcelah hrvaškega obmejnega naselja Harmica. Opoldne je bilo na meji mirno, videti je bilo le nekaj več naših policistov kot običajno. Za vsak primer. A politika in javna diplomacija sta očitno spet začeli delovati.
Ne bodo je premikali
»Ograje v nobenem primeru ne bomo premikali. Gre zgolj za začasno tehnično oviro za usmerjanje toka beguncev in nič več. Meje torej nikakor ne prejudicira, postavljena je na območju pod nadzorom slovenske policije,« je bil popoldne v Brežicah odločen državni sekretar na notranjem ministrstvu Boštjan Šefic.
Kot je še dejal, je glede stvarnega lastništva posameznih delov ozemlja že dalj časa znano, da imata Slovenja in Hrvaška različna stališča in ravno zaradi tega je to predmet mednarodnega arbitražnega postopka. »Odločitev arbitraže bomo vsekakor spoštovali, ne lastimo si ničesar, kar ni naše. Pri postavljanju tehničnih ovir sledimo geografskim značilnostim zemljišča, ker želimo na ta način optimizirati postopke njihovega postavljanja in nič drugega,« je Šefic večkrat ponovil, kajti največ domačih in tujih, zlasti hrvaških novinarjev se je dotikalo vprašanja, ali se je Slovenija zavestno odločila postaviti bodeče žičnate prepreke »predaleč«. Na koncu je še dejal, da verjame, da bo Hrvaška razumela naše razloge za takšno ravnanje, in da se bodo zadeve umirile, kajti, tako Šefic, ograja pri urejanju in usmerjanju migrantskih tokov koristi obema državama.
Sotli spremenili tok, meje ne
Sotlo, ki je zaradi številnih meandrov pogosto poplavljala, so leta 1956 z regulacijo rečnega korita izravnali, državne oziroma tedaj republiške meje pa novemu stanju niso nikoli prilagodili. Slovenska policija je nadzor v letih do razpada Jugoslavije vedno opravljala do Sotle. Tudi južno od Rigonc, kjer je odmik novega korita reke od »knjižne« meje še veliko večji. Izliv Sotle v Savo so prestavili precej proti vzhodu, tako da se je na na videz slovenskem desnem bregu reke znašlo skoraj za kvadratni kilometer hrvaških travnikov in njiv. Do njih hrvaški kmetje in zadnjih enajst let tudi lovci prihajajo prek Ključkega mostu, prek katerega so pretekli mesec k nam peš romali prebežniki. Ravno to precej nedorečeno mejno vprašanje bi lahko bil razlog, da naši na tem območju ograje še niso začeli postavljati.
Ograja ustavila protipoplavna dela
So jo pa včeraj začeli nameščati na območju Slovenske vasi. Toda zgodbi s sporno postavitvijo bodečih žičnatih ovir se tudi tu očitno ne bo mogoče izogniti. Tik pod objektom našega mejnega prehoda kakih 60 metrov ograje leži na hrvaškem katastrskem območju in nekaj metrov vzhodneje, pri skladiščnih prostorih ljubljanske Lesnine, znova.
In kaj ob pogledu na bodečo žico pravijo domačini? Najbolj jih je zmotilo, da so morali delavci vodnega podjetja zaradi postavljanja ograje, ki poteka tik ob mejnem potoku Bregana, ustaviti sanacijo brežin in korita tega vodotoka, ki skoraj vsako leto poplavlja. Po njihovem bi moralo imeti urejanje poplavne varnosti prednost, zlasti ker do dokončanja del ne manjka več veliko.
O učinkih ograje, stvarnih in psiholoških, pa tajnica tamkajšnje krajevne skupnosti Rajka Križanac razmišlja takole: »Pogled na vojaške avtomobile in bodečo žico ni prijeten. Oboje je sinonim za neke druge čase, za katere si vsi želimo, da se nikoli več ne bi ponovili. Tudi hrvaških sosedov ni prijetno gledati prek bodeče žice. Vprašanje je, ali je to res prava rešitev.«
Do konca vasi ne morejo
Bodeče ograje vojaki ne bodo postavili do skrajnega vzhodnega konca vasi, saj ta del po slovenski strani zaradi strmo dvigajočega se pobočja tik nad potokom ni dostopen niti za tistih nekaj tam živečih družin. Če bi ograjo vseeno potegnili do konca, bi jih popolnoma odrezali od sveta, kajti do svojih domov lahko pridejo le po hrvaški strani.
Šefic je v pogovoru za naš časnik izjavil, da ima Slovenija pripravljene scenarije tudi za primere, ko bi begunci začeli vstopati v Beli krajini ali na Primorskem: »Vse smo predvideli, je pa treba vedeti, da so nekatere opcije bolj, druge pa manj verjetne.«
