Na steni vhoda v Notol, obrat za proizvodnjo trdnih oblik zdravil v Ločni, so trije portreti. Na prvem je oče novomeške Krke Boris Andrijanič, ki je leta 1954 ustanovil farmacevtski laboratorij Krka s petimi zaposlenimi in nato hitro rastočo tovarno vodil celih 30 let. Na drugem je karizmatični Miloš Kovačič, prvi mož Krke v letih 1984–2004. In na tretjem Jože Colarič. Naprej ni več prostora. Za zdaj.
Niso bili redki skeptiki, ki so napovedovali, da se bo Colarič v Kovačičevih čevljih izgubil. Sam pa je bil že na začetku prepričan, da se motijo. »Dober menedžer se mora znati hitro odločati. In Jože Colarič je v tem mojster,« je dejal Miloš Kovačič, tik preden mu je predal žezlo. Krka je imela leta 2005 okrog 5000 zaposlenih, od tega tretjino v tujini. Danes jih je več kot dvakrat toliko, od tega v tujini dobra polovica. Na tujih trgih je Krka leta 2005 ustvarila 82 odstotkov prodaje, danes 94 odstotkov. In delež bo še rasel, napoveduje Colarič. »V Sloveniji je dva milijona potencialnih pacientov, na območju, ki ga najbolj obvladujemo, to je od Vladivostoka do Lizbone, pa skoraj milijarda. In dobršen del nas z veseljem čaka,« pravi.
Visoke plače mu nihče ne zameri
Lani je Krka zakorakala v svoja šestdeseta, letos tudi Colarič. Pravijo, da je deloholik. V službo pride prvi in zadnji gre, povedo njegovi sodelavci. Vstaja pred peto uro, kmalu po šesti že izstopi iz službenega vozila, s katerim ga šofer pripelje iz Ljubljane. Neredko odrine nazaj proti domu šele pozno zvečer. Da na leto zasluži 780.000 evrov bruto, mu pravzaprav nihče ne zameri. A najbrž ga ni junaka med 11.000 krkaši doma in po svetu s povprečno plačo 2600 evrov bruto, ki bi mu upal kar koli očitati. Vsaj ne, dokler bo tudi čistilka v Krki dobila najmanj 800 evrov neto na mesec, vsako leto regres in božičnico ter še skoraj eno plačo za povrh, če bo podjetje dosegalo zastavljene cilje. Kako blizu jim je, bo morda jasno že ob predstavitvi devetmesečnih rezultatov, kar bo zelo zanimalo predvsem 60.000 Krkinih delničarjev, ki še niso pozabili na letošnji spodrsljaj s skupščino, zaradi katerega so morali na izplačilo dividend čakati dober mesec dlje.
Colarič, po rodu je iz Podbočja pod Gorjanci, je že v mladih letih znal poprijeti za delo. Njegov oče je imel v najemu novomeško gostilno na Loki ob reki Krki, kjer je pomagala vsa družina, tudi Jože in njegova tri leta starejša sestra Darja, ki v Krki že dolga leta vodi službo za družbeni standard. Obiskoval je novomeško gimnazijo, nato študiral na ekonomski fakulteti v Ljubljani. Več let je treniral košarko. Še v študentskih časih in tudi po diplomi je nekaj let delal kot turistični vodnik po Jugoslaviji in Evropi. Strast do potovanj se ga še drži, tako se med dopustom rad odpravi v kakšne bolj neobljudene kraje, denimo na Aljasko ali v Sibirijo.
V Krki se je zaposlil najprej v finančnem sektorju leta 1982. Zagnan in delaven je bliskovito napredoval, leta 1998 je že postal Kovačičev namestnik. Leta 2005 je dobil prvi petletni mandat, letos pa so ga nadzorniki soglasno imenovali še za prihodnjih šest let. Vsaj do leta 2022 torej na tisti steni v Notolu še ne bo nove slike.
Vedno do minute točen
Sam pravi, da je zahteven do zaposlenih, a tudi do sebe. Njegovo natančnost izpričuje že dejstvo, da se vsak dogodek v Krki, pa naj bo novinarska konferenca ali pa odprtje nove tovarne, začne do minute točno. Akademskih petnajst ne dopušča. Tisti, ki ga bolje poznajo, pravijo, da je do sodelavcev izjemno spoštljiv, v družbi pa sila zabaven in sproščen. Svoje misli sprošča v Podbočju pod Gorjanci, v vinogradu, ki mu ga je zapustil oče. »Če bi ga prodal, bi me ljudje izobčili,« je nekoč dejal. Obrezuje trte, škropi, kosi travo. Vino, ki ga pridela, razdeli prijateljem. Se pa ob cvičku najbrž le ne sklepa toliko poslov, kot se je v času njegovega predhodnika. Čeprav nobeno srečanje z njim ne mine brez humornih vložkov, pa v primerjavi s Kovačičem vendarle deluje bolj zadržano. Pa tudi časi so drugačni, čeprav je sam že večkrat dejal, da so kuverte pod mizo in dobra pivska kondicija, ki naj bi dolgo veljala za nujen pogoj pri sklepanju poslov z Rusi, zgolj stereotip. Colarič se za razliko od svojega predhodnika, ki je bil vidni član LDS, s politiko ne ukvarja. »Moja edina politika je Krka,« rad poudarja. Nazadnje je s predsednikom vlade Mirom Cerarjem poklepetal prejšnji teden ob odprtju največje naložbe v zgodovini Krke in nemara tudi Slovenije, 200 milijonov evrov vrednega Notola 2, tovarne, s katero bodo dvignili sedanjo proizvodno kapaciteto tablet in kapsul za tretjino, na 17 milijard na leto.
Pomaga si sam
Je eden tistih direktorjev, ki nikoli ne tarnajo. V tem pač ne vidi smisla. »Če si ne boš pomagal sam, ti nihče ne bo. So pa krize takšne in drugačne,« rad pove. Tudi nad visokimi stroški dela, o katerih so številne direktorje pri nas polna usta, se ne pritožuje. »Krka je s svojimi firmami in predstavništvi prisotna v ogromno državah od Vladivostoka do Lizbone. So države, kjer so dajatve nižje, in države, kjer so te bistveno višje kot pri nas. A najbolje je ne gledati proti Ljubljani, ampak delati sam, s svojim znanjem, dati na trg čim več novih izdelkov, jih čim ceneje narediti, jih zmarketirati in prodati.« Tudi čez zbirokratizirane postopke pridobivanja raznih soglasij in dovoljenj se ne pritožuje, a tu in tam vendarle pove svoje. »Če bi se to izvajalo v Krki, bi bil jaz prvi, ki bi rekel, naj se ne čaka na zadnji dan, ampak naj se naredi ASAP. To pomeni takoj ali po dolenjsko 'as soon as possible'.« A Krka teče svojo pot, ne glede na gospodarske in politične razmere v državi in svetu. Se jim je pač treba prilagoditi. In Krka, za slovenske razmere sicer pravi mastodont, se lahko prilagaja hitro in učinkovito. Tudi zaradi svojega vertikalno integriranega poslovnega modela, kar pomeni, da sama proizvaja vse, od učinkovine do končnega izdelka.
Menedžer leta, častni občan Novega mesta, naj meščan, Slovenec leta, nagrajenec za gospodarske in podjetniške dosežke ter prejemnik visokega ruskega odlikovanja, reda prijateljstva, že leta ponavlja mantro o samostojnosti Krke, sicer zelo zaželene neveste. Odlična obramba pred morebitnimi prevzemi je predvsem rast cene delnice. Tu in tam, čeprav redko, se pojavijo tudi špekulativna namigovanja o njegovi zamenjavi. A kot je pred leti dejal v intervjuju za Dnevnik: »S tem, ali me bodo odstavili ali ne, se ne obremenjujem. Saj vendar ne menite, da znam biti le predsednik uprave Krke?«
