Ko ste v petek predstavljali devetmesečne rezultate in strategijo Gorenja do leta 2020, ste omenili, da ste dolgo razmišljali, po kateri poti sploh naprej. Kakšna naj bo in ali je mogoča samostojna. V bistvu ste torej posredno potrdili oceni Orhana Saymana, regionalnega direktorja prodaje skupine Arçelik za Evropo in Ameriko, ki je za naš časopis nedavno izjavil, da Gorenje nima možnosti za samostojno prihodnost. Vaš veliki konkurent Beko, del skupine Arçelik, je najhitreje rastoča blagovna znamka v zadnjih sedmih letih. In je tudi drugi največji proizvajalec bele tehnike v Evropi.

Poznam izjavo gospoda. Če se izrazim v športnem žargonu: mi ne igramo v isti ligi. Naša liga je premium, želimo biti izzivalec Boschu in Mieleju. Seveda opazujemo tudi Beko, a kot v športu se morajo ekipe predvsem ukvarjati same s sabo.

Pa vendarle, očitno ste razmišljali, ali je naprej sploh mogoče po samostojni poti.

Dokument, ki smo ga pripravili, absolutno izhaja iz politike samostojne rasti. Pri pripravi strategije smo si res vzeli veliko časa in o njej razmišljali v širšem krogu sodelavk in sodelavcev, več kot sto ljudi je delalo na tem. Prepričani smo, da imamo ta potencial in dobro osnovo, tudi z blagovno znamko Asko. Nova strategija Gorenja kaže, da imamo absolutno potencial, tudi potencial samostojne rasti, seveda v takšni kombinaciji produktov in trgov, kot smo jo zastavili.

Ste res prepričani o tem, kar govorite?

Sem. Da postanemo nekoč del kakšne korporacije, je seveda mogoče, saj se združujejo tudi velike korporacije.

Nazadnje sva govorila ob izteku nedavnega evropskega prvenstva v košarki in tedaj sem vas vprašala, ali vas ne boli srce, ko vidite, kako se ob tem dogodku promovira Beko, ki je bil sicer eden glavnih sponzorjev prvenstva. Tedaj smo v Dnevniku objavili tudi grafično primerjavo z Gorenjem, ki je pokazala, da ste precej bolj zadolženi kot omenjena turška družba, poslujete v minusu, oni s čistim dobičkom, ki raste. Vam prihodki od leta 2010 padajo oziroma bolj ali manj stagnirajo, Turki ugotavljajo krepke rasti… Tedaj se nam je oglasil eden vaših nezadovoljnih delničarjev in dejal, da te krivulje kažejo, da je pri vas nekaj očitno zelo narobe. V petek ste objavili, da se je izguba v prvih devetih mesecih letos povzpela na 9,4 milijona evrov.

Letos so razmere izrazito nestabilne tudi zaradi makroekonomske nestabilnosti v Rusiji, Ukrajini in Aziji, trg gospodinjskih aparatov v Rusiji se je v prvih devetih mesecih letos zmanjšal za 35 odstotkov, dodatno negotovost in nemir prinaša begunska kriza… Brez negativnih učinkov gibanj tečajnih razmerij med rubljem in evrom bi v tretjem četrtletju poslovali pozitivno, zdaj izguba v tem trimesečju znaša 2,5 milijona evrov.

Zadnje pomeni, da ne obvladujete tečajnih tveganj.

Tečajnih tveganj pri tako drastičnih padcih ne more nihče obvladovati. Zavarovali smo se v začetku letošnjega leta, saj so obstajale ocene, da bo rubelj še bolj zgrmel, in v tem trenutku smo absolutno zaščiteni. A po tečajih, ki ne odražajo trenutnega stanja, zato nastajajo negativne tečajne razlike. Ni firme, ki bi v popolnosti obvladovala tečajna tveganja. V Rusiji, lahko pa se zgodi tudi kje drugje, povsod je mogoče, da pride do finančnega zloma, in če bi se tak zlom zgodil v kakšni drugi državi, bi bili pač bolj na udaru tisti, ki bi bili na tistem trgu močnejši. Mimogrede, lani smo v primerjavi z drugimi v Gorenju relativno dobro obvladovali tečajna tveganja.

O slabostih vašega poslovanja smo se sicer želeli pogovarjati tudi s predsednikom nadzornega sveta Markom Voljčem, pa se je pred nami skril. Padec prodaje na nekaterih trgih je namreč po oceni nekaterih sogovornikov v veliki meri tudi posledica slabega kadrovanja. Uslug, ki jih z njim delate. Omenjajo na primer Žigo Debeljaka, ki vodi holding na Dunaju, pod katerega sodi korporativno upravljanje vseh prodajnih in poslovnih enot skupine Gorenje v tujini. Govori se o Gorazdu Jamniku, bratu predsednika uprave Modre zavarovalnice, ki velja za enega najmočnejših igralcev paradržavnega kadrovskega zakulisja v zadnjih 15 letih… Včasih se je v Gorenju več let kalilo kadre, ki ste jih nato poslali v mrežo v tujini. Menda je bilo zaradi kadrovanja v mreži nekaj nezadovoljstva tudi pri vaših kolegih v upravi. Tržni deleži na posameznih trgih vam padajo, vi pa mi teh podatkov niste hoteli razkriti. Zakaj?

Joj, to so pa takšna vprašanja… Absolutno ne drži… Nihče ne določa kadrovanja…

Ste torej povsem zadovoljni s kadri v svoji mreži v tujini? In njihovimi rezultati?

Ne povsem. To zagotovo. Z nekaterimi kadri smo nezadovoljni in jih zamenjujemo, predvsem na prodajnem delu. V tem delu se s kritiko lahko gotovo strinjam. Dejstvo je, da smo na nekaterih trgih bolj, na drugih pa manj uspešni.

Zakaj torej niste želeli razkriti, kako se vam giblje prodaja na posameznih trgih, pač pa me raje napotili na pregled letnih poročil za nazaj, ki pa sploh niso neposredno primerljiva; posamezni trgi v njih namreč niso prikazani na enak način?

Mi ne moremo odstavljati kadrov prek Dnevnika.

Zakaj pa menite, da želim, da bi to počeli prek časopisa?

Ravno zato bi vam rad povedal, da imamo do konca leta napovedanih kar veliko kadrovskih sprememb, in to na različnih ravneh. Malo bomo zaokrožili neke funkcije, izpeljali zamenjave na posameznih trgih in tudi v centrali, tako z vidika pristojnosti in odgovornosti.

Eden strateških ciljev je tudi zmanjšanje zadolženosti, ki je nastala tudi zaradi napačnih odločitev v preteklosti, širili ste se v druge, tudi nematične dejavnosti, in zdaj se iz njih umikate.

Se ne strinjam.

Zakaj ne?

Lahko odgovorim konkretno na primerih.

Pa dajte. Čeprav ste v novi strategiji sami napovedali, da se boste do leta 2020 umaknili iz neosnovnih dejavnosti in da bo delež vaše temeljne dejavnosti tedaj dosegel 92 odstotkov vseh prihodkov.

Ti naši posli z elektriko na primer, ekologija… To so posli, ki so zelo profitabilni. Boste rekli, da ni fino, če kupiš poceni in nato prodaš dražje?

Seveda je to fino. Tako zelo zadolženi pa ste zakaj?

V petih letih smo bruto dolg zmanjšali za 144 milijonov evrov, to se je lahko zgodilo, ker so te dejavnosti Gorenju prinašale dobiček. Zdaj jih prodajamo zato, ker se v bistvu vsi ostali prav tako osredotočajo nazaj v osnovno dejavnost, to je zdaj trend. Vse sile, energijo in čas je treba nameniti temu.

Znova ponavljam, zakaj je torej nastala zadolženost, če ne zaradi nepremišljenih širitev v neosnovne dejavnosti?

Največji dolg je nastal zaradi prevzema Ataga, dolg zdaj postopno zmanjšujemo. Ne pozabite pa, da smo prevzem izvedli pred krizo, po visoki ceni, na srečo pa ga dobički opravičujejo. Gorenje se zanj ni moglo zadolžiti na kapitalskem trgu, da bi pridobilo potrebna sredstva za nakup, ker delniški trg preprosto ni deloval.

Dve vaši izjavi v zadnjem času sta se mi močno vtisnili v spomin. V prvi ste ošvrknili vlado in pomanjkanje strateške vizije razvoja naše države. Dejali ste, da je pač žal vsaka pot prava, če sploh ne veš, kam greš. Druga pa se je zdela brez empatije in kruta. Ko ste govorili o svojih zaposlenih v Srbiji, ste namreč z zadovoljstvom ugotavljali, kako je visoka stopnja brezposelnosti v družbi neverjetna spodbuda za delavnost ljudi.

Ste me slišali to reči v živo ali ste kaj vzeli iz konteksta?

V živo, na lastna ušesa, pa nič iz konteksta.

Kot se spomnim, sem s tisto izjavo, ki vas je zabolela, hotel povedati, da so v Srbiji ljudje ponosni, da delajo za Gorenje. Poistovetili so se z družbo in so veseli, da imajo delo. Mislim, da je to normalno in s tem res ni nič narobe.

V Srbiji vas delavec stane dvainpolkrat manj kot v Sloveniji. Selili ste že proizvodnjo, tudi s Švedske je šel del v Srbijo in del v Slovenijo. Sledi zdaj nadaljnje izgubljanje delovnih mest v Velenju?

Da se to ne bi zgodilo, silimo v premijske razrede; torej, ko prodajamo pralni stroj za 2000 evrov in ne za 500, dražjega lahko izdelujemo v Sloveniji. Ko pa delamo na primer osnovni hladilnik za 300 ali 400 evrov, pa si preprosto ne moremo privoščiti, da bi ga izdelovali pri nas. Obdavčitev dela je previsoka.

Ampak večino vaše prodaje, vrednostno je delež 69-odstoten, količinsko pa celo 75-odstoten, ustvarite pač z blagovno znamko Gorenje in ne Asko.

Drži, kar pravite. Ampak zadeve se pomembno spreminjajo. Ocenjujem, da proizvodnje ne bomo več bistveno selili iz Slovenije v Srbijo ali na Češko. Če nam uspe, kar smo si zastavili, torej v naslednjih petih letih doseči 35-odstotno rast, bomo namreč rasli povsod. Tudi pri proizvodnji v Sloveniji.