Kaj je hotel reči? Se mu je zdelo, da je postavil neko tenkočutno ločnico? V čem je ta distinkcija »nisem…, sem pa…«, ki jo je postavil prav ob temi njegovega militariziranja problema beguncev, njegovega premeščanja iz humanitarnega v varnostno problematiko, katere rešitev je seveda več represije? (Čez sto petdeset tisoč brezpravnih, izmozganih ljudi je šlo skozi Slovenijo, predstavnik policije pa je povedal, da so zasledili en sam prekršek zoper premoženje Slovencev – nekdo si je v ledenem mrazu na nekem dvorišču vzel nekaj za zakurit?) Kaj torej hoče Cerar povedati? Nisem nacionalist, a moram delovati kot nacionalist, ker sem patriot, ker imam rad svoj domek?
Cerar je svoje ravnanje utemeljil še z eno lepo besedo, ki tudi lahko pomeni kar koli: z dolžnostjo. Denimo, nekdo pomisli, da je njegova dolžnost patriotizem razglasiti za vrlino. Domoljub lahko ugotovi, da obstajajo tudi nedomoljubi, denimo taki, ki se jim fučka za domovino, ki v njej živijo brez posebnih strasti, ki se jim ne zdi raj na zemlji, ki se jim kdaj zaradi kakšnih ravnanj domoljubov tudi prav zares gravža in bi se najraje skrivoma pomešali med Sirce. Kaj bo storil domoljub, ki ima oblast, s takimi primerki, ki so nujno etično nižje vrste, saj o domoljubju obstajajo prelepe pesmi? Ti so nujno tudi njegovi nasprotniki, saj prezirajo, kar on ljubi? Kakšna bo njegova dolžnost do teh odpadnikov, ki se jim zdi politično interpretiranje domoljubja neznosna mešanica ideologije, nepredelanega sentimentalizma in pritlehne kalkulacije samopoveličevanja? Bo kot premier do njih še čutil kakšno dolžnost?
Kaj je sploh to domoljubje, ki ga po ustih nenehno valjata desnica in njena skrajnost? Kaj bi radi vsi ti domoljubci učili dečico že v vrtcu, ne le v šoli, namesto da bi jim razložili delovanje demokratične vladavine? Sem domoljubka, ker skrbno pometam svoj dom, obožujem svojo družinico? Ali mora biti to malo širše? Saj tudi ljubeznivo klepečem s sosedo in pobiram smeti po soseski, v službi pa marljivo delam, da lahko plačam davke. Prizadevam si za čisti zrak v mestu, in ko, ekonomska emigrantka, obiščem rodno mesto, tudi tam ne mečem papirčkov po tleh in mi vedno stopijo domoljubne solze v oči ob moji rodni ulici, polni sončnih spominov, in njenih prelepih hišah – a enako tudi solze žalosti ob novozgrajenih grdobah – me to že dela manj patriotko ali celo janičarko?
Predvsem pa, kaj sem v tej novi luči, da se je premier oklical za patriota, zdaj jaz, njegova ljubeča kritičarka? Ali ni samo po sebi jasno, da sem nedomoljubna? Razglasitev za patriota je popolnoma enaka razglasu, da si srečal boga. Nihče ti ne more dokazati, da si ga, in tudi ne, da ga nisi. Težava je samo v tem, da religija za delovanje demokracije ne pomaga pretirano. Neki indici celo kažejo, da prav nasprotno.
Denimo, škof Štrumf, hočem reči Štumpf. Ta je šele pravi patriot, in to nadnacionalen: raje ima katoliško Madžarsko kot muslimansko Slovenijo. In ima tudi, tako je povedal njegov šef, nadškof Zore, prav, in lahko pove svoje mnenje, ker v Cerkvi vlada svoboda govora. Smo opazili, ja, toliko autiranih očetov in gejev med duhovniki, toliko konstruktivne kritike zoper lastno institucijo, ki se kot Munchausen vleče iz blata, da bi vedno znova potonila. Štumpf ima denimo, po božji previdnosti, kakopak, višji vpogled v begunsko notranjost, on nekako ve, da so med njimi poštenjaki in nepoštenjaki, domoljubni in nedomoljubni, politični in nepolitični, radikalni islamisti in božje ovčice. Umetno spodbujeni in naravno spodbujeni emigranti. Ve tudi, da se v Afganistanu in Iraku, odkar so naše sile tam, cedita med in mleko, in ni kaj bežati. Ali, kot je rekel nemški minister: v Afganistan smo poslali milijone in milijone pomoči, zato naj ljudje ostanejo tam. Pozabil je povedati, komu so jih poslali. Vodilni nemški poznavalec Afganistana ga je vendarle moral postaviti na svoje mesto: v Afganistanu je življenje ogroženo na vsakem koraku, normalna eksistenca ni možna.
A kaj bi to. Mi imamo svoje strokovnjake. Štumpf tako sedi na Dobovi na svojem škofovskem tronu in z blago testeno ročico odmerja božjo pravico: in/out. V teh hudih časih, ko po deželici hodi še ena pošast, pošast homoseksualnosti, nedvomen stranski proizvod komunizma in islama hkrati, bo Štumpfi lahko postoril še to nalogo: vsakemu mladeniču bo pogledal globoko, globoko v oči, in če v njih zasluti le sled grešnega nagnjenja, bo, po hitrem telesnem pregledu, zautripnila rdeča luč. Selekcija, katere perfekcijo so nekoč razvili tam nekje na Poljskem, in to iz najbolj čiste domoljubne skrbi za svoj narod.
