Konec oktobra sem kot kritičarka sodelovala na festivalih sodobnih scenskih umetnosti Locomotion v Skopju in Kondenz v Beogradu. Takšne priložnosti niso izjemno pripravne le, ko gre za pretres ali najmanj poskus doumetja tujih produkcijskih in umetniških kontekstov, pač pa imajo to odlično značilnost, da na domači kontekst vržejo drugačno luč. Ta je lahko lepša ali grša, vendar ne gre toliko za vprašanje, kje je umetnikom in producentom bolje, temveč za dilemo, ali naj pri prepoznavanju kakovosti kulturnih produktov kritiki vselej upoštevamo tudi mesto njihovega nastanka.
Boji za preživetje umetnosti
Sprehod po središču makedonske prestolnice je izkušnja, ki ji v evropskem prostoru ni para. Leta 2010 je vlada splavila projekt Skopje 2014, katerega rezultat so grozdi neoklasičnih spomenikov, ki zaznamujejo večinoma moške heroje makedonske zgodovine, ter falanga stavb v starogrško-rimskem slogu, ki se praviloma polnijo z narodnobuditeljsko vsebino. Kič, s katerim želi vlada reanimirati zgodovinsko pripoved o veliki Makedoniji in z njim pritegniti nevedne turiste, je stal od 200 do 500 milijonov evrov, ki so pritekli iz primerno povišanega kulturnega proračuna.
»Denar je, vendar ga ni za času primerne vsebine brez nacionalističnega značaja,« pove programska vodja festivala Locomotion Biljana Tarnurovska. Vladni cinizem je mogoče razbrati iz višine državnih sredstev, ki jih je istoimenska organizacija prejela za izvedbo petdnevnega festivala sodobnih scenskih umetnosti: 1000 evrov. Ves proračun festivala znaša približno 5000 evrov, vanj pa sredstva prispevajo različne kulturne organizacije in zasebni donatorji. Skromna sredstva narekujejo tudi kuratorsko strategijo festivala, ki temelji na povabilu.
Četudi je povabilo v kuratorskem kontekstu dobrodošel format, pa je v skopski izvedbi, ki meji na povpraševanje, vodil do tako intenzivne heterogenosti predstavljenega materiala in poetik gostujočih avtorjev, da se je zastavilo vprašanje, kaj izbrane predstave v istem festivalskem okviru sploh počnejo. Resen problem je bila namreč kakovost gostujočih predstav: ker gre za edini tovrstni festival v Makedoniji, bi si prebivalci zaslužili veliko več, raven predstavljenih izdelkov je še toliko pomembnejša, saj ti služijo kot primeri sodobne prakse, kot zgostitve perečih tematik ter kot primeri aktualnih (oziroma historičnih) paradigem.
Po pogovoru s programsko vodjo in njenimi sodelavci se je razjasnilo, da je njihov primarni interes ohranjati predvsem prostore za sodobno uprizoritveno umetnost, krepiti refleksijski diskurz ter scenski produkciji omogočiti kontinuirano življenje. To seveda pomeni kompleksno dilemo: ker je aktivizem, zvezan s kulturno politiko, treba opreti na domačo umetniško produkcijo, je ta nujna, četudi je slabše kakovosti. Ker pa je bila tudi gostujoča produkcija v skopskem primeru slaba, je kot takšna razvodenila tudi aktivizem. Kar se naposled izteče v vprašanje, zakaj ne bi prostora, delegiranega umetnosti, raje prihranili za neposredne kulturnopolitične akcije. Ob izvrstnih namerah takšnih festivalov je torej na mestu pomislek, kam z vso slabo umetnostjo oziroma kulturnimi produkti, ki na eni strani legitimirajo prizadevanja v polju kulturne politike (po principu »imamo nekaj, za kar se borimo«), po drugi pa takšnim prizadevanjem vselej pustijo sumljiv priokus.
Beograd in pokroviteljstvo Zahoda
Produkcijski pogoji mednarodnega festivala Kondenz v Beogradu v primerjavi s skopskim festivalom niso posebno imenitni, saj se tudi vodja zavoda Stanica Marijana Cvetković s svojo ekipo že vrsto let bojuje za zagotovitev minimalnega produkcijskega standarda ustvarjalcem. Tem pa je v Beogradu vseeno udobneje, saj gre za mesto z izpolnjeno zgodovino dramskega gledališča in njegovih avantgard – kar je na univerzo naplavilo teatrologijo, med umetnike pa sčasoma postdramske oziroma, širše, neinstitucionalne principe delanja gledališča. Cvetkovićeva sodeluje z različnimi mednarodnimi organizacijami v kuratorskem in finančnem smislu. V letošnjo festivalsko izdajo so tako uvedli sklop predstav, imenovan frisch eingetroffen ali, po slovensko, pravkar prispeli, ki je nastal v sodelovanju z zavodom zeitraumexit iz Mannheima. Toda za isti denar je Stanica v bero izbrala zrele ali dozorevajoče profesionalne avtorje, nemška organizacija pa študente performansa ali dramaturgije. Predstave so iz tega razloga sodile na dve povsem raznorodni ravni, pri čemer je seveda mogoče delo profesionalnih avtorjev ocenjevati kot zaključeno, študentske raziskave pa zgolj kot raziskave. Najmočnejši vtis je pustilo delo Sequel for the Future bolgarsko-hrvaškega para Willyja Pragerja in Sonje Pregrad, ki na izjemno duhovit in prodoren način obravnava prihodnost sodobnega plesa.
Neusklajena selekcija festivalskih del povzroča preglavice zlasti avtorjem in gledalcem, sproti pa proizvaja učinke kolonialne logike – zahodni partner na Balkan pošilja še ne izoblikovane ustvarjalce, za velika prizorišča EU pa prihrani najboljše.
