Martinovo: Praznik, ki traja do dva tedna

To so počeli v obliki praznovanj v duhu obloženih miz, s katerimi so počastili številna božanstva, teh gostij pa so se po starih verovanjih udeleževale tudi duše preminulih prednikov. Najbrž se je prav iz tega pozneje razvil dan mrtvih, ki je na koledarju tik pred martinovim. Pa ne zato, ker se ga nekateri vinski bratci ob martinovem »na mrtvo« nacedijo. Martinovo je pravzaprav protiutež pustu; slednji rodovitno sezono odpre, martinovo pa jo zapre, zemlja vmes počiva. Tako ob prvem kot ob drugem se ljudje našemijo, ob martinovem predvsem v škofe in druge duhovne, ki simbolično blagoslavljajo vino ter ga s tem dokončno pretvorijo iz mošta, ob obeh priložnostih pa v naših krajih žlahtna kaplja teče kot za stavo. Tudi takšno šemljenje nima prav starih korenin in je značilno predvsem za novodobne, tržno usmerjene prijeme, zlasti za martinovanja po raznih gostiščih, ki si na tak način prizadevajo privabiti čim več gostov in prodati čim več vina ter pečenih gosi. Martinov dan, martinje, smarščica, sumarščica ali celo jesenski pust, kot v naših krajih tudi imenujemo ta vinski praznik, je nekaj posebnega tudi zaradi trajanja. Navdušenci na koledarju vsako leto vestno preverijo, na kateri dan novembra bo martinovo. Če se namreč zgodi, da je enajsti november sredi tedna, kot se bo zgodilo letos, je veseljačenje kar dvojno; konec tedna pred enajstim in konec tedna po njem. Če enajsti november pade na ravno pravi dan v tednu, torej nedeljo, pa Slovenci martinujemo tudi po 14 dni skupaj, v čemer smo menda svetovni prvaki. Kakor koli že, martinovanje v klasičnem smislu, z goskami in rdečim zeljem ter ceremonijami šaljivcev, ki preoblečeni v duhovne može okoli vina pokajo vice, je v prvi vrsti domena vzhodnega dela vinorodne Slovenije. V primorskem vinorodnem okolišu teh ceremonij niti ne poznajo oziroma so se jih v novejšem času deloma nalezli od vzhodnjakov. Tam se v dneh okoli martinovega zberejo sosedje ter družno hodijo od kleti do kleti, pokušajo vina in zabijajo buče, kakor tam pravijo sodom. Ob pokušnji vina postrežejo s pršutom, sirom in kruhom ter morda orehi ali pečenim kostanjem, o kakšnih goseh in racah ter zelju pa niti nočejo preveč slišati. V Istri pa ob martinovem tradicionalno kuhajo perutninski golaž (žgvacet), ki ga ob vinu postrežejo z domačimi testeninami… Glede na to, da so prvi zapisi o praznovanju goda sv. Martina s pečeno gosjo šele leta 1453 nastali v bavarskem samostanu ob Tegernskem jezeru, ne bo prav nič narobe, če si martinovo pojedino pripravimo po svoje. Gosi tako in tako skorajda ni mogoče dobiti domačih, večinoma jih namreč uvažamo iz Madžarske, Ukrajine in od drugod. Kdor prisega na domače, se bo moral zato znajti in gos »ponarediti« oziroma jo nadomestiti s kakšno okusno domačo kokošjo ali celo kopunom… In če takšno ponarejeno gosko postrežemo z dušenim rdečim zeljem in mlinci (ali pač s pečenim kostanjem ali čim drugim), nam plagiatorstva skoraj nihče ne bo očital.