V komercialnih agencijah so prepričani, da lahko prevaja kdor koli, kar seveda ni res. Toda na tak način delijo tudi delo – ni važno znanje, delal bo tisti, ki prej pride ali ima slučajno čas. Včasih je bil prevajalec zapisan že na začetku filma, kar ni tako učinkovito, ker je bolje, da se do konca sprašuješ, kdo je opravil tako dobro ali morda slabo delo. Vsekakor pa je prav, da je ime prevajalca napisano. Tudi pri knjižnih prevodih se, ne vem, zakaj, še vedno in vedno znova borimo za to.
Kaj so specifike prevajanja za televizijo?V trenutku, ko v filmu nekaj govorijo, mora biti točno tista vsebina podana v podnapisu. Če je prevod dober, ga ne opaziš, ker je tako vpet v dogajanje, da postane del filma, kot denimo filmska glasba. To pa zahteva precej znanja in izkušenj. Nekoč so distributerji iz Zagreba, ki so oskrbovali tudi slovenski trg, delali tako, da prevajalcem filmskih kopij niso pošiljali, ker so se bali, da jih bodo razmnoževali in širili. Seveda pa je težko dobro razumeti, kaj se v filmu dogaja, če nimaš slike; zgolj upaš lahko, da si pravilno uganil, ali je v filmu puška ali pištola. Pri televizijskem prevajanju ima prevajalec k sreči vedno na voljo tudi sliko.
Kaj konkretno omejitve pomenijo v smislu števila znakov v podnapisih?Gre za stvar tradicije – ena ali dve vrstici, centrirani na sredini zaslona ali zgoraj levo ali desno, taka je navada pri nas. Za televizijo in podobne medije velja pri nas omejitev od 28 do 33 znakov na vrstico. V operi dajo v prvo vrstico 40 znakov, v spodnji vrstici pa ostane kratek repek, kar je seveda neprijetno brati. Ne trdim, da morajo biti podnapisi kot lepe škatlice, a bistveno je, da so smiselno oblikovani in da branje poteka čim hitreje. Včasih smo imeli v kinematografih prevajalci na voljo le 18 znakov na vrstico in ogromno vsebine je odpadlo.
Krčenje besedila je torej najznačilnejša težava filmskega prevajalca?Zaveš se, da uporabljaš krajše veznike, krajše variante besed, da bi prihranil prostor. Ponekod, mislim, da v Zagrebu, ločila na koncu vrstice kar brišejo, da bi prihranili prostor. Ampak to je grozno, pike in vejice morajo ostati. Zelo je treba paziti na smiselno priredbo, ne sme se, denimo, zgoditi, da na koncu vrstice podnapisa obvisi veznik in. Treba je biti pozoren, da je priredba strnjena, ne pa rezana, kar pomeni, da prevajalec daljši stavek strne v krajšega, ki še vedno vsebuje vse tisto, kar je bilo v daljšem. Ne sme se zgoditi, da en stavek prevede, drugega pa črta, saj gledalec takega besedila ne bo razumel.
Zaradi množičnega občinstva televizijski prevajalci zagotovo postavljate nekakšno jezikovno normo.Vsekakor. Svoje čase smo računali, da nekdo, ki razmeroma redno gleda televizijo, prebere v enem letu zajeten, blizu tisoč strani dolg roman. Lahko si torej predstavljamo, da tudi tisti, ki spremljajo samo tuje športne novice, veliko berejo. To vpliva na zmožnost in hitrost branja, precej pa tudi na jezik – če so prevodi slabi in slovnično napačni, bodo ljudje rekli, da so to videli na televiziji, kar pomeni, da je prav, in v tem je največja nevarnost. Je pa res, da so podnapisi zapis govorjenega, pogovornega jezika, razen denimo v primeru kašnih literarnih oddaj ali filmov, kjer je nivo jezika višji. Nivo jezika naj bo, jasno, vedno spodobno visok, nobene potrebe ni, da bi prevajalec poslovenil ravno vsako kletvico. Upoštevati pa moramo, da je Slovenija majhna država s številnimi dialekti in da morajo prevod razumeti tako v Prekmurju kot v Kopru.
Znani ste kot prevajalka Smrkcev, ene prvih v slovenščino sinhroniziranih risank. Kako pri nas v jezikovnem smislu skrbimo za najmlajše?Ekipa Smrkcev je bila zelo zagreta in malce otročja. Igralci so bili vrhunski, režiser je bil izkušen, sami smo odkrivali Ameriko, ker sinhronizacij usta na usta pri nas prej ni bilo. Strinjali smo se, da morajo imeti otroci zanimiv jezik, a ne nizek in pouličen. Na moje veselje je bila naslednja sinhronizirana risana nanizanka – Fračji dol – opremljena tudi z glasbo, prevodi glasbenih točk so bili zame velik izziv. V današnjih risankah je preveč pačenja, igralci bi morali biti pozornejši na to, kako zvenijo originali, v katerih je večinoma precej pravilen jezik. Prevajalec zgolj priskrbi prevod, režiser pa mora poskrbeti za igralsko sinhronizacijo. Koristno bi bilo, če bi sodelovala.
Več kot petnajst let ste delali kot vodja oddelka za prevajanje na RTV. Kakšno je stanje televizijskih prevodov v Sloveniji?Na nacionalki so imeli prevajalci vedno mentorja, ki je svetoval novim prevajalcem. Nismo jih učili jezika, temveč pravil prirejanja in oblikovanja podnapisov. Lahko rečem, da je vsaj na nacionalki stanje dobro, čeprav se venomer borimo, da ne bi varčevali ravno pri prevodih. Pri komercialnih televizijah pa je stanje precej slabše – že v devetdesetih so začeli tako, da smo se jim najprej vsi smejali. Skupina starih mačkov je takrat sklenila, da je potrebna sprememba. V okviru filozofske fakultete smo priredili tečaj za filmske in televizijske prevajalce. Prvega so obiskali mnogi, ki so se s tovrstnim prevajanjem že ukvarjali, Pop TV je sodelavcem celo plačal tečaj, da se jim ne bi več smejali. Bilo je zanimivo, prevajalci so se bili pripravljeni boriti za svoje rešitve. Udeleženci poznejših tečajev so bili bolj preplašeni in manj izobraženi, imeli so tudi manj izkušenj, tako da smo nazadnje nad tečaji obupali in nalogo raje prepustili predavateljem na prevajalskem oddelku.
Kje se lahko filmski in televizijski prevajalci sploh izobražujejo?Na oddelku za prevajalstvo na filozofski fakulteti imajo izbirni predmet za televizijsko prevajanje, sicer pa sem tudi sama predavala prevajanje za sinhronizacijo. Ko smo želeli študente peljati v studio, da bi videli, kako to delo v resnici poteka, so nas na nacionalki brez težav sprejeli, nekatera komercialna podjetja pa nam vstopa v studio niso dovolila, da jim študentje tovrstnega prevajanja ne bi speljali naročnikov, kar je seveda smešno. Tovrstne agencije pobirajo prevajalce in bralce kar s ceste, zaradi česar trpijo prevodi, med starši pa so že razširjene informacije, katerih risank naj svojim otrokom ne pustijo spremljati.
Zakaj Nemci sinhronizirajo, pri nas pa imamo podnapise?Zaradi denarja. Sinhronizacija filmov traja tudi mesec dni, za to potrebuješ veliko več sodelavcev, cena takega projekta pa je približno desetkrat višja od cene podnaslavljanja. Pri nas je premalo gledalcev, sinhronizacija je smiselna le na velikih trgih, kot so ameriški, francoski, italijanski ali nemški. V Sloveniji se splača potruditi le za otroke.
Honorarje književnih prevajalcev, vsaj za prevode subvencionirane literature, določa Javna agencija za knjigo. Kako je s honorarji filmskih prevajalcev?To je odvisno od tega, koliko je pripravljen plačati naročnik, ki pa, jasno, vedno varčuje. Prevajalcev je zdaj ogromno, tako takih, ki znajo, kot takih, ki mislijo, da znajo. Presenetili so me tudi že tehniki, ki sodelujejo pri postopku realizacije podnapisov, pa me je eden od njih vprašal, kako vem, kdaj moram vstaviti podnapis. Odgovorila sem, da slišim, on pa je bistro ugotovil, da moram potem razumeti jezik v filmu. In sem odgovorila, da to precej pomaga. (Smeh.) Skratka, tega, da bi se nekdo zgolj zaradi bajnega zaslužka lotil filmskega in televizijskega prevajanja, ne priporočam.
