Za platnicami Rezervata se razpira dvajset vsebinsko večplastnih kratkih zgodb, skozi večino katerih bralca vodi prvoosebna pripovedovalka. Začetne pripovedi, podane skozi otroške oči, zaznamujeta predvsem razkroj družine in nedolžen pogled na različne tabu teme, od brezdomstva pa do prešuštvovanja, v drugi polovici, ko se pripovedovalka požene skozi mladostniško fazo in nazadnje prevzame vlogo odrasle ženske, pa se odpira kritično-cinično motrenje družbe, ki se tematsko razteza od maturitetnih vprašanj do lezbičnih pornografskih filmov. Tratnikova razkriva, da si je knjigo najprej zamislila povsem drugače. »Na eni strani sem želela zajeti več različnih tem, na drugi pa še bolj razdelati pojem rezervata, vendar me je potem zaneslo v druge smeri.«
Menda v nove zbirke radi vključujete stare zgodbe. Je po takšnem sistemu nastal tudi Rezervat?
Da, saj je nekaj zgodb starih tudi že kakšno desetletje, denimo Silvestrski poljub, Mesto žensk ali Olje, medtem ko so bile druge spisane v zadnjih dveh, treh letih. Čeprav običajno nastajajo razpršeno, pa se zgodbe v knjigah vedno trudim postaviti v smiselno celoto, saj menim, da mora zbirko nekaj držati skupaj. V Rezervatu je tako prisotna časovna linija razvoja likov, skozi nekatere zgodbe se ponavljajo določene teme pa tudi posamezni detajli, kot je denimo kozarec s kobilicami, za katere sicer nisem želela, da so posebej opazni. Vendar na drugi strani ti simbolizirajo prekrivanje rezervatov pa tudi idejo o povezanosti preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. V ozadju tiči tudi nekoliko mistična predpostavka, da se določene stvari vselej ponavljajo.
Ne le v tem delu, ampak tudi sicer, veliko pišete avtobiografsko. Bi lahko posamezne zgodbe iz te zbirke podprli še s kakšno realno?
Zgodbe, ki sežejo dlje v preteklost, kot sta denimo Olje ali Ekonomska koruza, so nastale iz nekakšne reminiscence. Obrise zanje sem našla v realnosti, a v njih ni veliko resničnih dejstev. Recimo zgodba Meso in čunte, v kateri govorim o neješčnosti, je podobno skorajda v celoti fiktivna, vendar mi je iz otroštva ostalo veliko spominov na to, da so me silili jesti, saj sem bila videti kot izstradana. V mojem otroštvu je veljal kult, da so zdravi otroci debeli otroci. Tako sem si želela čim prej odrasti, da mi ne bi bilo treba več jesti oziroma bi lahko jedla le kruh in čokolado (smeh). Podobno je izmišljena tudi pripoved o deklici, ki se želi naučiti dihanja s škrgami, čeprav sem bila v resnici tudi sama obsedena z vodo, saj so mi o njej ves čas govorili kot o nečem nevarnem. Verjetno pa je ta obsedenost izhajala tudi iz dejstva, da v mojih otroških letih v hiši nismo imeli vodovoda. Seveda pa sem veliko tudi štopala. V zgodbi Štop plac sem štoparske izkušnje popisala kar v enem kosu, saj sem želela ustvariti občutje stanja v rezervatu. Štopanje je zame vedno pomenilo obstoj v posebnem svetu, ne tu ne tam, ampak nekaj vmesnega ter s tem največji občutek svobode. Je pa res, da ti spomini, ki jih vključujem v zgodbe, nekako kvarijo realnost, saj ko se poleg nagnete fikcija, niso več to, kar so bili.
V ospredje postavljate odnos med vnukinjo in staro mamo. Je ta poteza tudi avtobiografska?
Da, čeprav sem ta odnos v zgodbah precej nadgradila. Veliko ljudi mi reče, da je morala biti moja stara mama izjemno zanimiv človek, a v resnici ni bila tako zanimiva kot v knjigah. Sem pa ogromno časa preživela z njo, saj nisem hodila v vrtec.
Tako v Rezervatu kot drugih delih velikokrat pripovedujete skozi otroške oči. Kje tiči razlog?
Ne vem, če znam odgovoriti na to (smeh). Najbrž zato, ker je otroški svet na neki način pogumen, neobvladljiv in drzen, hkrati pa še zelo fluiden. Zanimivo je tudi, da otroci v vsem posnemajo odrasle, kar pomeni, da posnemajo tudi njihove napake, ki se jih odrasli povečini niti ne zavedajo. Sicer pa seveda ne pišem kot otrok, ampak gre za predelavo skozi oči odrasle osebe. Ne spomnim se, kako sem sploh razmišljala kot otrok. Čeprav sem kot majhna pisala nekakšne dnevnike, mi v tem primeru niso bili kaj dosti v pomoč. Se pa denimo iz otroštva spomnim stvari, ki sem si jih napačno razlagala, pa tudi tega, da se kot otrok najbolj zavedaš prav tistega, kar ti odrasli poskušajo prikriti, in veš tudi, da se moraš obnašati, kot da o tem nič ne veš.
Povedano najbolj podpira zgodba Pisma brez ovojnic, v kateri ena izmed junakinj zatrjuje, da ravno otroci najhitreje razkrinkajo njeno istospolno usmerjenost...
Da, želela sem povedati prav to, da otroci najhitreje prepoznajo ravno tisto, kar jim skrivamo, in potem o tem tudi govorijo na glas, saj so brez zadržkov. Vendar se moramo zavedati, da ko govorijo denimo o »pedrih« ali »kurbah«, v bistvu posnemajo jezik svojih staršev ali drugih odraslih. Zanimivo je, da ko je katera od mojih prijateljic, prav tako lezbijk, kot varuška pazila na kakšno punčko, je ta kaj hitro njeno obnašanje in videz komentirala s stavkom »ti pa nisi kot druge deklice«. To spolno razliko torej otroci ponotranjijo že zelo zgodaj, za kar mislim, da ima največjo krivdo kapitalizem, v katerem se prodaja vse, tudi spol. Veliko deklic, ne da bi jih starši silili v to, želi recimo nositi samo roza obleke, ker pač tako zapovedujejo razne reklame.
Zdi pa se tudi, da v knjigi otroški pogled premore veliko humorja, medtem ko se ta v drugi polovici zbirke, ko pripovedovalka že odraste, prevesi v ironijo in cinizem...
Mislim, da je tudi v zgodbah brez otroške perspektive prisotnega veliko humorja, ampak je morda širšemu krogu bralcev nerazumljiv. Ko sama berem zgodbe drugih lezbičnih avtoric, se mi zdijo te izjemno duhovite in prav takšne se zdijo njim moje pripovedi. Ravno v tem smislu se pokaže poznavanje določenega rezervata. Nam se zdi ta zakoličen manjšinski svet samoumeven in znan, zato v njem hitro prepoznamo neko šalo.
Istospolno usmerjena publika si, da bi se izognila neprijetni realnosti, menda želi brati predvsem zgodbe s srečnim koncem. Glede na to, da v Rezervatu ni prisotnih tipično slabih lezbičnih zgodb, ste potemtakem sledili tem željam ali bolj spreminjajoči se realnosti?
V realnosti se je marsikaj spremenilo in še zdaleč ni več vse tako tragično. Verjetno pa je drugačna tudi moja perspektiva in moja moč ustvarjalke, da si svet lahko prilagodim. Ali je konec srečen ali nesrečen, se mi niti ne zdi tako bistveno, saj zgodbo pač moraš nekje končati in njen zaključek še zdaleč ni totalni konec. Poleg tega so zgodbe s srečnim koncem lahko zelo dolgočasne. Sama raje prisegam na pomirjujoče konce.
