Bi lahko izpostavili delo, ki vam je s prevajalskega vidika doslej pomenilo največji izziv? Je to morebiti roman Osmi poverjenik Renata Baretića, kjer ste za fiktivno trećićanščino, sintezo južnodalmatinske čakavščine, prepletene z dalmatinskimi italijanizmi in anglizmi, pravzaprav morali sami skonstruirati skladnjo iz različnih slovenskih primorskih narečij? Zdi se, da je bila to prej prepesnitev kot prevod.
Če gledamo na podlagi različnih jezikovnih ravni, potem je bila Baretićeva proza - vmes sem prevedla še roman Hotel Grand, ki gre tudi v isto smer jezikovne mimetičnosti, kot je šel Osmi poverjenik - vsekakor izjemen izziv. Vendar gre pri Poverjeniku za to, da je tam neki jezikovni izraz, ki si ga je Baretić izmislil, torej neobstoječi jezik. In bojazen urednika Vasje Cerarja je bila, da bo pri prenosu v slovenščino s tem največji problem. Potem se je pokazalo, pa čisto brez lažne skromnosti, da to ni bila največja težava, kajti tako, kot si je Baretić izmislil ta jezik, sem lahko, na vso srečo, tudi sama naredila nekaj podobnega v slovenščini, saj ima tudi slovenščina veliko primorskih govorov.
Jezik pripovedi je sicer v izvirniku knjižna hrvaščina, z govorico so karakterizirane samo literarne osebe; in največji problem je bil, da sta v zgodbi tudi dva Bosanca, ki seveda govorita bosansko, kar hrvaškemu bralcu ne predstavlja nobenih težav. Želela sem, da bi bila Zehra in Selim z govorico profilirana kot Bosanca tudi v slovenščini, in tu je bil pravi izziv, kaj storiti. V prevodu tako tudi v slovenščini še vedno govorita "bosansko". Seveda na način, da je razumljivo tudi slovenskemu bralcu.
Torej tisto, kar se je najprej zdelo kot največji problem…
Sploh ni bil problem. No, če nadaljujem še z Baretićevim Hotelom Grand; v tem pa je bil glavni izziv forumščina, torej govorica s forumov, ki sem se je morala priučiti, in sicer v smislu, da se na forumih kršijo vse mogoče jezikovne in pravopisne norme. Če v svojem idiolektu nimaš tega, da na primer ne uporabljaš zanikanega rodilnika, da ne uporabljaš dvojine, da ne uporabljaš veliko redukcij, potem se moraš malo pomujati.
Verjetno je razlika, če prevajate roman Sonnenschein Daše Drndić, ki tematizira holokavst in antisemitizem, kriminalko Gorana Tribusona ali pa delo K norosti (in revoluciji) Ivane Sajko. Najbrž vsaka literarna vrsta zahteva drugačen pristop.
Seveda. Navedli ste tri popolnoma različna besedila, prvo je dokumentarni roman, drugo je žanrska proza in tretje je literarizirani esej. In ker gre že izvirniku za različne pristope, je treba temu prilagoditi tudi način prevajanja. Nekje gre za prozo, drugje za esej, prevajalec pa mora ujeti in prenesti tako slog kot, seveda, jezikovni register. Pri esejistiki si ne moreš si privoščiti nekaterih pogovornih izrazov, slenga, gre tudi za metajezik. Po drugi strani, pri Sonnenscheinu je bilo ogromno referenc, vendar tudi esejističnih delov, navezanih na zgodovino, na polpreteklo zgodovino, literaturo, cel kup citatov iz literarnih besedil različnih svetovnih avtorjev... Vse to je bilo seveda nujno upoštevati pri prevajanju.
Če je bil konec 60. let na Hrvaškem prevladujoč literarni model tako imenovana proza v jeansu, kateri so trenutni literarni trendi na Hrvaškem in v Srbiji? Bojda se ponovno vrača roman.
Konec 90. let je bil zelo popularen žanrski sinkretizem, pač v smislu, da v istem besedilu sobiva več žanrov. Lahko je med njimi kriminalka, ki pa velikokrat prerašča v srhljivko. Kratka zgodba je doživela velik bum konec 90. let in tudi še na začetku tisočletja, zdaj pa se znova vrača roman in smo priče tudi temu, da se tisti avtorji, ki smo jih vajeni kot avtorjev kratkih zgodb, lotevajo tudi romanopisja. Nekateri uspešno, nekateri malo manj uspešno, a roman se vsekakor vrača. Sicer pa je vprašanje zelo kompleksno in mislim, da niti ni tako lahko nanj odgovoriti v enem ali dveh stavkih, pa tudi ne vem, v kolikšni meri slovenske bralce zanima, kaj se dogaja v literaturi, recimo, v BiH ali Srbiji.
Morda pa bi bil že čas. Zdi se, kot da so nekatere druge literature tako ali tako vedno na piedestalu, medtem ko literarno dogajanje v bivšem skupnem prostoru životari na podstrešju kolektivne ravnodušnosti.
No, meni bi bilo to absolutno prav.
Ste vi kot poznavalka že slišali, da se v Srbiji prerokuje iz pasulja?
Slišala sem, ko sem prebrala v slovenskem prevodu srbskega romana. To je dober primer, kako lahko napačen prevod povzroči napačno percepcijo kakšnega kulturnega okolja.
Neki avtor, ki je v izvirniku izvrsten, lahko v prevodu deluje kot povsem povprečen ali še kaj slabšega. Vzemiva za primer Miljenka Jergovića: njegovih zadnjih pet literarnih del je v slovenščino prevajalo pet različnih prevajalcev. Bralec si najbrž le stežka ustvari optimalno sliko o njegovi prozi.
Res je. Ko že omenjate Jergovića - to je že kanoniziran avtor, prepoznan kot odličen, s presežki tako v kratki prozi kot v romanopisju in esejistiki, in o njem se piše na dolgo in na široko; prevajan je v številne jezike, nagrajevan, slovenski bralec pa ima s celostno podobo o njem težave, ker obstaja veliko prevodov, ki pa kažejo nerealno sliko o njegovi prozi, saj so povečini neustrezni. Oziroma, po domače povedano, slabi. Pa ne samo v smislu, da ni prenesen njegov specifičen slog. To bi človek še preživel, ampak prevajanja njegovih besedil se lotevajo prevajalci z neustreznim znanjem izhodiščnega jezika, marsikdaj pa tudi ciljnega. Ko rečem jezika, mislim tudi na kulturo, okolje, torej cel komplet. Potem se seveda dela škoda avtorju, saj je njegova proza v ciljnem jeziku nekaj čisto drugega kot v izhodiščnem.
No, toda govorila sem z gospodom z ene izmed zagrebških založb, ki pravi, da je Jergović denimo zelo zadovoljen s slovenskim prevodom njegovega romana Dvorci iz orehovine.
Takole bi rekla: to so floskule, ki so zelo v navadi. Sploh kadar avtor ne zna dobro jezika prevoda. Že pri naslovu se zelo zatakne…
Kako pa bi vi prevedli naslov?
Hm... Najbrž kot Hiša iz orehovine, kajti beseda "dvori" (v izvirniku je naslov Dvori od oraha, op.p.) namreč ne pomeni slovenskih "dvorcev" - tukaj sva spet pri prerokovanju iz pasulja.
Poslovenili ste dva romana Nenada Veličkovića, Sahib in Oče moje hčere, tudi nekatere druge avtorje ste prevajali večkrat, kar sicer ni ravno ustaljena praksa. So ti pisci za prevajalko zahtevali konkretno vas?
Baretića sem na primer prevajala trikrat, poleg obeh romanov še poezijo. Pri Osmem poverjeniku se nisva poznala, v drugo pa je bila res njegova zahteva, naj ga prevajam jaz. Enako je bilo pri Tribusonu. Kaj to prinese in kaj to pomeni za avtorja? Po mojem mnenju samo dobre stvari, seveda če je prevajalec kompetenten. Lahko se pa zgodi tudi, da kdo večkrat prevaja istega avtorja, pa ves čas neustrezno. Tudi takšni primeri so.
Prevajalčevo delo je danes precej podcenjeno in tudi njegovo delo se vse pogosteje omeni zgolj po naključju. Menite, da so za to krivi tudi prevajalci sami, ker so preveč skromni in se ne želijo izpostavljati?
Ne, niso krivi prevajalci. Kajti prevajalec se pod svoj prevod podpiše in za njim stoji. Ne vem, od kod ta logika, da se prevajalčevega imena ne omenja, to se je razpaslo čez vsako mero. Da lahko bralec nekaj prebere v slovenščini, ker pač izvirnega jezika ne zna, gre zasluga predvsem prevajalcu. Ah, saj to je nekaj, kar je jasno kot beli dan. Žal pa očitno živimo v nizki oblačnosti!
Kaj pa je mogoče storiti, da bi se izognili diletantskim prevodom? "Hišnih ljubimcev" in podobnih eksotičnih besednih zvez si namreč ne želimo.
Lahko opozarjamo. In to je žal tudi vse. Mogoče se bo slišalo drastično ali celo prenapihnjeno, toda dokler nekorektni prevodi ne bodo na neki način sankcionirani, se bodo tudi dogajali.