Ustanovitev Mestne hranilnice ljubljanske pred 126 leti ni bila velik korak le za Ljubljano, temveč za vse Slovence, saj gre za prvo slovensko bančno ustanovo. Mestna hranilnica, ki je danes del Nove Ljubljanske banke, ni zgolj ponujala varnega varčevanja tudi najmanj premožnim, temveč je dajala posojila, ki so med drugim pomagala modernizirati mesto. Kot je navedel dr. Vladimir Murko v Kroniki slovenskih mest, je hranilnica s svojimi posojili pomagala zgraditi nove hiše predvsem v Šiški, Mostah, Rožni dolini in na Galjevici, »ponekod so cele ulice zrasle iz tal s pomočjo teh hranilniških posojil«.
Njena posojila so financirala tudi gradnjo elektrarne, plinarne, vodovoda, tramvaja, šol, cest in velikih stanovanjskih stavb, pravi Murko. Poleg posojil pa je mestna hranilnica del svojega dobička namenila kulturnim in dobrodelnim projektom, ki so koristili predvsem manj premožnim.
Nemška Kranjska hranilnica ni želela konkurence
A ustanovitev ljubljanske hranilnice je bila vse prej kot enostavna. Dokler je nemško govoreče prebivalstvo prevladovalo v ljubljanskem mestnem svetu, seveda ni bilo nikakršne politične volje po ustanavljanju slovenskih denarnih ustanov, je povedal dr. Bojan Balkovec z ljubljanske filozofske fakultete, ki je skupaj z dr. Dušanom Nećakom napisal knjigo 100 let Mestne hranilnice ljubljanske. Banke in hranilnice so bile konec 19. stoletja zato pretežno v nemških rokah.
Leta 1882 pa so se politična razmerja v mestnem svetu drastično spremenila, saj so Slovenci dobili večino, županska veriga pa je pripadla prvemu slovenskemu županu Petru Grasselliju. Takšen mestni svet je že na svoji prvi seji obravnaval predlog o ustanovitvi mestne hranilnice, ki ga je po dogovoru z Ivanom Hribarjem dal ljubljanski odvetnik dr. Alfonz Mosche, sta zapisala Nećak in Balkovec.
Večina v mestnem svetu je idejo podprla, čeprav so nemški svetniki temu odkrito nasprotovali. Balkovec je pojasnil, da so v mestni hranilnici videli konkurenco Kranjski hranilnici, ki je bila nemška. In zakaj je bilo Slovencem takrat tako pomembno, da imajo svojo hranilnico? Balkovec meni, da gre vzrok iskati v mešanici prebujene narodne zavesti in želje, da bi tudi Slovenci upravljali pomembne ustanove in gospodarstvo.
Optimizem je bil upravičen
Mestni svet je kljub negodovanju nemških svetnikov leta 1883 sprejel pravila Mestne hranilnice ljubljanske, s čimer je formalno sprožil postopek ustanavljanja hranilnice, ki pa se je zaradi političnih ovir vlekel kar šest let, je dejal Balkovec. Deželna vlada je predlog pravil potrdila šele januarja 1889, hranilnica pa je začela delovati 1. oktobra istega leta.
Balkovec je opozoril na zanimiv podatek, da so pobudniki ustanovitve hranilnice njen upravni odbor izvolili dve leti prej, preden je deželna vlada sploh dala svoj blagoslov. »Prepričanje, da bodo dobili soglasje deželne vlade in da bo ta ustanova uspešna, kaže, da so imeli resnično veliko poguma,« meni Balkovec. Ob tem velja omeniti, da bi morebitni hranilniški fiasko padel na pleča mestne občine. Ta je bila hranilnici »porok z vsem premoženjem in vso svojo davčno močjo«, je občanom sporočal eden od oglasov Mestne hranilnice ljubljanske v časopisu Jutro. Ravno zaradi poroštva občine se je hranilnica oglaševala kot ustanova, v kateri bo denar najbolj varen.
Optimizem ustanoviteljev hranilnice se je izkazal za upravičenega, kažejo podatki, ki sta jih v knjigi ob stoti obletnici hranilnice navedla Nećak in Balkovec. Že v prvih treh mesecih je hranilnica pridobila 828 varčevalcev in odobrila 167 posojil. Do konca 19. stoletja je število varčevalcev poskočilo na že več kot 15.000 in še naraščalo.
Nova stavba je morala biti impresivna
Zaradi naraščanja števila strank in obsega poslovanja se je morala hranilnica iz pretesnih prostorov na magistratu kmalu preseliti v sosednjo Galetovo hišo, kjer pa prav tako ni bila dolgo. Že leta 1905 se je preselila v svoje nove prostore v današnji Čopovi ulici. Gradnjo je financirala hranilnica sama, ki je razpisala mednarodni arhitekturni natečaj, da bi dobila najboljšo idejo za zgradbo. Na koncu so delo zaupali sarajevskemu arhitektu Josipu Vancašu, ki je med drugim projektiral tudi hotel Union in stavbo Ljudske posojilnice na Miklošičevi 4. Njegov stavba v secesijskem slogu je danes vpisana v register kulturne dediščine.
Županu Ivanu Hribarju pa načrti mestne hranilnice, da bo svoje upravne prostore uredila v prvem nadstropju nove stavbe, pritličje pa namenila trgovskim lokalom, niso bili všeč, je v Kroniki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino, zapisal Damjan Prelovšek. Hribar je vodstvo hranilnice poskušal prepričati, da je ta ustanova dolžna pridobivati stranke, ne pa jih odvračati s hojo po stopnicah, a ga je vodstvo zavrnilo, češ da ima le njen upravni odbor pravico odločati o teh zadevah.
Prelovšek je v svojem članku omenil tudi, da je Hribarja motil nizek strop, ker da ta ne bo deloval dovolj monumentalno. Hribar je namreč želel, da bi bila stavba slovenske hranilnice imenitnejša od nemške konkurentke, ki je imela sedež v stavbi na Tomšičevi, ki je danes povezana s parlamentom.
Bojkotirali so Kranjsko hranilnico
Mestna hranilnica ljubljanska je veliko novih varčevalcev pridobila tudi v letih pred začetkom prve svetovne vojne zaradi zaostritve spora med Slovenci in Nemci. Slovenci v Ljubljani so svoj odpor kazali z bojkotom nemških trgovin in množičnim dvigovanjem denarja iz nemške Kranjske hranilnice in drugih bank ter ga polagali v slovenske bančne ustanove, med drugim tudi v ljubljansko mestno hranilnico, sta zapisala Nećak in Balkovec.
Toda preden je leta 1970 postala del današnje Nove Ljubljanske banke, je morala hranilnica prebroditi tudi nekaj hudih kriz. Prihodnost hranilnice je bila zelo negotova pred drugo svetovno vojno, ko je jugoslovansko gospodarstvo klonilo pod finančno krizo. Po Balkovčevih besedah se je hranilnica takrat srečala s podobnim problemom, ki je še nedavno pestil grške banke: zaradi strahu pred zlomom valute in inflacijo so varčevalci množično želeli dvigniti svoj denar. »Posredovala je država in zamrznila denar, omejila posojila ter izplačevanje vlog. To je pred gotovim propadom rešilo mnogo denarnih zavodov, tudi Mestno hranilnico ljubljansko,« je v brošuri Dobra banka ne nastane čez noč poudaril Balkovec.
