Po njem se še vedno imenuje domačija v Šiški, kjer je leta 1758 prijokal na svet in kjer pod streho rumene hiše danes pod okriljem zavoda Divja misel deluje hiša branja, pisanja in pripovedovanja. Po njem so pred več kot sto leti poimenovali tudi cesto, speljano mimo domačije, ki mimoidočega pripelje do osnovne šole Valentina Vodnika ter Vodnikovega naselja v Kosezah.
Z njegovim imenom se ponaša eden glavnih trgov v mestnem središču, kjer ima danes svoj prostor osrednja ljubljanska tržnica, nasproti njegovega spomenika na trgu pa si je pesnikovo ime za svojo gostilno izposodil tudi tamkajšnji gostinec. Valentin Vodnik ni le prvi slovenski pesnik in avtor prve pesniške zbirke v slovenskem jeziku Pesme za pokušino ter urednik prvega slovenskega časnika Lublanske novice, temveč tudi duhovnik, profesor, jezikoslovec, pisec učbenikov in prevajalec, s čimer si je zagotovil pomembno poglavje v zgodovini razvoja slovenskega jezika in literature.
Rad je imel žgance in čežano
Mladega Vodnika je izobraževalna pot hitro vodila iz rodne Ljubljane v novomeški frančiškanski samostan, vendar ga je prav šolanje kmalu pripeljalo nazaj v današnje glavno mesto, kjer je končal vseh šest razredov takratne jezuitske gimnazije. »Ko sem bil star devet let, sem pustil igre, luže in drsanje na jamskih mlakah. Šel sem v šolo, ker so mi obljubili, da lahko prekinem, kadar želim, če mi učenje ne bo šlo od rok,« je v svoji kratki avtobiografiji nekoliko hudomušno zapisal pesnik. Tudi njegova sestra se ga je spominjala kot radoživega fantiča, ki je razposajeno tekal po travnikih pri nekdanjem gradu Pod turnom, današnjim gradom Tivoli. »Veselo je skakal po travnikih in po hosti, dokler je še v šolo hodil, da je uganil in napravil marsikatero noro burko, da se mu je moral vsak smejati. Najraje je jedel žgance in čežano. Tepel pa se ni rad, ker je bil bolj slaboten,« sestrin opis Vodnikovih otroških dni navaja dr. Marjan Dolgan, avtor besedil v Literarnem atlasu Ljubljane.
Vendar predčasna vrnitev ni bila potrebna, saj je bil Vodnik, kot je izbrskal avtor, vzoren dijak, »pohvaljen pri latinščini, zgodovini in zemljepisu«, v njegovih dijaških letih pa se je najverjetneje začrtala tudi njegova literarna pot. »Na literarno usmeritev je najbrž vplival učitelj Janez Jakob Knauer, ki je z vnemo poučeval latinsko poezijo in govorništvo ter navajal dijake k pesnjenju,« je zapisal Dolgan. In čeprav si je oče zanj želel, da bi postal duhovnik na kakšni bogati župniji in si tako pridobil nekaj premoženja, s katerim bi lahko podprl družino, Vodniku to ni bilo všeč. Zato je, kot je pojasnil v svoji kratki avtobiografiji, po končani gimnaziji iz kljubovanja vstopil v frančiškanski red. Frančiškani namreč niso smeli imeti premoženja.
Član Zoisovega razsvetljenskega kroga
»Vodnik je pesnil že pod vplivom Marka Pohlina v zborniku Pisanice, a je zbornik v 70. letih osemnajstega stoletja začel izgubljati polet. Takrat je Vodnik za več let utihnil, za ponovno delo za slovenski jezik in literaturo pa ga je nagovoril šele baron Žiga Zois, ko sta se srečala v vasi Koprivnik nad Bohinjem, kjer je Vodnik takrat deloval. V Vodniku je prepoznal osebo, ki bi lahko imela pomembno vlogo v slovenskem prerodu in v oblikovanju sodobne nacionalne identitete,« pojasnjuje znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede dr. Luka Vidmar. Prav na baronovo pobudo je Vodnik ponovno začel pisati kratke pesmi in prozne prispevke, Zois pa je poskrbel tudi, da se je Vodnik vrnil v Ljubljano, kjer mu je pomagal dobiti službo v cerkvi svetega Jakoba.
Če je bil Vodnik ob odločitvi, da kljub želji družine vstopi v frančiškanski red, odločen, je bil na začetku svoje poti nekoliko bolj vodljiv. »V prvih letih je Zois njegove pesmi besedo za besedo, natančno in dosledno popravljal. Lahko bi rekli, da je to počel z zelo avtokratsko držo, ki bi jo danes težko razumeli, ker smo obremenjeni z romantičnim idealom pesnikove svobode. Vendar je bil Zois takrat prepričan, da je treba ljudstvu dati poezijo in literaturo, ki jo bodo razumeli,« pojasnjuje Vidmar in dodaja, da so Vodnika opisovali kot prijaznega in na trenutke nesamozavestnega, kot osebo, ki je včasih potrebovala nekoga, da jo je usmeril.
Kasneje si je Vodnik v Ljubljani začel utirati svojo pot in baronov vpliv je bil vse bolj blag. »Vodnik je bil takrat ena najpomembnejših oseb v Ljubljani. Ugleden profesor, razgledan, zabaven sogovornik, udeleževal se je različnih omizij in tudi dogodkov v Zoisovi hiši,« še pove Vidmar. Prav ta radoživi značaj je bil, nadaljuje Vidmar, v nasprotju s samostansko disciplino. »Ta ga je ovirala, saj je imel tudi posvetno žilico. Zato je prestopil med škofijske duhovnike, kar mu je omogočalo večjo svobodo tudi pri opravljanju državnih funkcij profesorja in nato ravnatelja.«
Od Napoleona do kuharskih nasvetov in babištva
Vodnikov opus je bogat. Od tega, da je pred več kot dvesto leti izdal prvo zbirko pesmi v slovenskem jeziku, do novinarskih prispevkov, prevodov kuharskih receptov in priročnika za babice iz nemškega jezika, sestavil je tudi nekaj učbenikov ter slovnico Pismenost in gramatika za perve šole. »Vedno sem želel narediti kranjski jezik lep. (...) Če bom še živel, bi rad še kaj napisal in dal ljudem, da bodo naši nasledniki imeli kaj za nami popravljati in izboljševati,« je o ljubezni do slovenskega jezika zapisal v svojem življenjepisu.
Za predgovorom slovnice je bila natisnjena tudi pesem Iliria oživlena, v kateri slavi Napoleona. »Ilirske province so dovoljevale uvedbo slovenščine v nižje in srednje šole. Verjetno se je Vodnik prav zato navdušil nad francosko oblastjo,« še Vidmar spregovori o razlogu, zaradi katerega se je – skupaj z nikoli dokazano obtožbo o domnevni povezavi s prostozidarji – moral Vodnik pod ponovno avstrijsko oblastjo prisilno upokojiti. »Še vedno je poučeval italijanščino in si ves čas prizadeval, da bi bila upokojitev preklicana, kar mu ni uspelo. Tako se mu tudi ni uresničila želja, da bi postal prvi učitelj slovenskega jezika na liceju,« sklene Vidmar.
