Tri četrt milijona evrov ni hotel plačati nihče, tudi pol nižja cena ni premamila nikogar. Po dveh neuspešnih razpisih za prodajo je srbska vlada z zadnjim dnem oktobra Tanjug preprosto prepustila usodi oziroma črki zakona. Drugače rečeno, Tanjug ne obstaja več, ker je 31. oktobra prenehal veljati zakon o javnem podjetju Tanjug, do tega datuma pa ni bil privatiziran. Telegrafska agencija nove Jugoslavije, ustanovljena v prvih novembrskih dneh leta 1943, tako odhaja v zgodovino. Kaj bo z njenim bogatim arhivom, še ni jasno, glede na to, da je bila Tanjugova 100-odstotna lastnica država, bo najverjetneje končal v srbskih arhivih in muzejih.
Rdeči bilten
Poleg Tanjuga ima Srbija še dve novičarski agenciji, Beta in Fonet, a seveda nobena od njiju nima tako dolge in bogate tradicije. Tanjug je bil ustanovljen v dneh pred drugim zasedanjem antifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije kot eden izmed simbolov v boju proti okupatorju nastajajoče komunistične države, po vojni pa je imel zlato obdobje zlasti v letih, ko je bilo na vrhuncu gibanje neuvrščenih. Med drugim je prvi sporočil vsemu svetu, da so vietnamski gverilci (1975) osvobodili Sajgon (danes Hošiminh), da poteka invazija v kubanskem Prašičjem zalivu (1961) in da so čete Varšavskega pakta okupirale (1968) Češkoslovaško.
Vse do konca osemdesetih let prejšnjega stoletja je v časopisnih in radiotelevizijskih redakcijah po Jugoslaviji na ducate teleprinterjev in telefotov bruhalo predvsem Tanjugove novice, poročila, analize, komentarje, ozadja in fotografije iz Jugoslavije ter sveta, na mizah urednikov in najpomembnejših politikov in gospodarstvenikov pa so se kopičili vsebinsko različni Tanjugovi bilteni, razvrščeni po barvi: ekskluzivni in za izbrane rdeči s polzaupnimi informacijami, zeleni z običajnimi, modri s pregledom tujega tiska…
Srbija se je Tanjug in vrsto drugih medijev v lasti države ter lokalnih skupnosti odločila privatizirati z lanskimi spremembami zakona o javnem informiranju in medijih. Pravzaprav je z novelo medijem omogočila, da željo po privatizaciji prijavijo Agenciji za privatizacijo; če interesa ne bi bilo, je zakon predvidel možnost brezplačne razdelitve delnic med zaposlene. V Tanjugovem primeru se vlada za to ni odločila, temveč je izbrala drugo možnost – likvidacijo. V roku, do konca oktobra, je bila sicer prodana polovica za privatizacijo prijavljenih medijev (36 od 73).
Pranje denarja?
Del srbske javnosti ugiba, zakaj srbska vlada vodstvu agencije ni niti ponudila prenosa lastništva na približno 190 zaposlenih, ampak je preprosto počakala, da pretečeta skrajni privatizacijski rok in veljavnost zakona o agenciji. Iz včerajšnjega uradnega obvestila srbskega ministrstva za kulturo o tem namreč ni mogoče izvedeti ničesar, je pa v njem vsaj deloma tolažilni stavek, da bodo zaposleni, ki jih vnaprej nihče ni o ničemer obvestil, dobili odpravnine in plače za »delo v času do sprejetja odloka o pravnih posledicah prenehanja javnega podjetja«. Predvidoma torej za november.
Generalni sekretar srbskega novinarskega združenja (UNS) Nino Brajović je ob tem za beograjski dnevnik Politika (najstarejša časopisna hiša v Srbiji je prav tako v postopku privatizacije, vendar s podaljšanim rokom do maja prihodnje leto) povedal, da je prav primer Tanjuga pokazal, da so se tako država kot mediji privatizacije lotili na vrat na nos. Da to drži, kažejo rezultati privatizacije. Večina srbskih medijev je končala v rokah lastnikov, ki se s tovrstno dejavnostjo niso nikoli ukvarjali.
Radoica Milosavljević, podjetnik iz Kruševca, ki proizvaja plastično embalažo, je kupil osem lokalnih televizijskih postaj, med njimi RTV Pančevo. Časopis Pančevac je kupil avtoservis Zoki, novosadsko televizijo Apolo pa žena nogometaša Crvene zvezde Novaka Martinovića. Nekateri mediji so pri teh prodajah dosegli neslutene cene, rekordno med njimi Radio Šid: ponujen je bil za sedem tisoč evrov, prodan pa za več kot pol milijona. Za tisoč evrov več, kot je bil prodan neprimerno bolj znan Studio B. Sta pa oba rekorderja po iztržku lahko zadovoljna tudi z lastniki, saj so njuni doma v medijskem poslu. or
