Medtem ko se je marsikateri njen sedaj že nekdanji profesorski kolega zbal hitrih sprememb, ki jih je prinesla internetna doba, je bila sama vseskozi na tekočem z aplikacijami in drugimi novotarijami, ki so se pojavile na spletu in bi lahko pomagale njenim študentom. Iversonova pač ni dopustila, da bi jo dogajanje povozilo. Bila je ena od prvih blogerk in uporabnic twitterja, v zadnjih letih pa je generacije novinarjev učila o spletnem novinarstvu. Šla je še dlje: pred slabim desetletjem je soustanovila ChicagoTalks, neprofitno organizacijo in spletni medij, ki tretje najbolj naseljeno mesto v ZDA zalaga z lokalnimi novicami. Pri projektu sodelujejo v glavnem mladi novinarji in študenti.
Iz prve roke je lahko spremljala dogajanje, ki ga danes doživljamo v Sloveniji, to je vztrajno upadanje prodane naklade časopisom in iskanje svetega grala, kako zaslužiti z novinarstvom. Ameriški mediji so se namreč v enakem položaju kot slovenski znašli že pred leti. Eni so propadli, drugi so našli novo pot, spet tretji pa so kljub pričakovanjem prebrodili krizo in se znova postavljajo na noge.
Se morda bojite za prihodnost novinarstva?Nikakor. Ljudje pogosteje prebirajo novice, kot so jih v preteklosti, kar dokazujejo tudi podatki. Res pa je danes na voljo precej več virov informacij, tako da imajo posamezni mediji morda občutek, da jih nihče več ne bere.
Kako kaže časopisom, televiziji in drugim tradicionalnim medijem?Po dolgem času so spet dobili nekaj upanja, da jim bo uspelo. Na vidiku so novi poslovni modeli in načini, kako ljudi prepričati, naj kupijo medijske vsebine. To bo ključ do njihovega uspeha. Ne bo več ogromnih medijskih hiš. Gonilo razvoja bo dejstvo, da si ljudje želijo zgodb. Ni jim mar, ali jih najdejo na televiziji, v časopisu, na spletu...
Včasih je bilo drugače, težje. Moral si kupiti časopis ali pa sedeti pred televizijo, da si izvedel novice, in običajno si imel samo en vir informacij. Zdaj, ko živimo v digitalni in mobilni dobi, lahko hitro najdemo več različic iste zgodbe.
Kaj naj torej naredijo mediji, če je bralcem vseeno, kdo je prvi odkril in zapisal zgodbo?Namesto da poskušajo tržiti svoj medij oziroma blagovno znamko, morajo začeti prodajati zgodbe. Že dolgo časa spremljam kolumnista v Chicago Tribune, največjem časopisu v Chicagu. Na začetku sem imela veliko težav pri iskanju njegovih prispevkov, saj sem na spletni strani našla vse drugo, le njega ne. Če bi mi omogočili dostop, bi za to plačala. Tudi drugi bi si omislili aplikacijo, ki jim vsako jutro ponudi članke z vnaprej določenih področij.
Kdo bo preživel?Tisti, ki bo odkril nišo. Naj omenim Texas Tribune, kjer so se odločili, da bodo služili z organizacijo dogodkov. Nanje povabijo senatorje ali druge pomembne posameznike, potem pa vstopnice za dogodek prodajajo ljudem, ki sicer ne bi imeli dostopa do njih.
Je rešitev za novinarstvo poslovni model, v katerem ga sponzorirajo premožni meceni?Zagotovo ga bodo nekateri poskušali uveljaviti. Toda več kot očitno obstaja tveganje zlorabe. Hitro bi lahko tisti, ki zagotavlja mesečno plačo novinarja, temu rekel, naj nečesa ne preiskuje. Po drugi strani je Mark Cuban, lastnik košarkaškega moštva iz Dallasa, dejal, da bi v primeru, da ne bi bilo več ljudi, ki bi pisali o športu, sam zagotovil denar za njihove plače. Tudi če bi pisali slabo o njem.
Kaj pa sponzorirana vsebina?Poznam ljudi, ki se ukvarjajo s tem, vendar obstaja zelo tanka črta. Tega nikakor ne bi mogli uporabiti pri zadevah, pomembnih za družbo, na primer pri pisanju o politiki. Sponzorirana vsebina je smiselna, na primer, v modni industriji, kjer bi lahko poročali o uporabi novega materiala.
Bi morali to posebej označiti?Tako je. Kot morda tudi to, da je neki članek napisal program oziroma umetna inteligenca. To bo vedno v prihodnjih letih vse bolj popularno.
Toda časopisi, ki ustvarijo večino informacij in zgodb, tudi kvalitetnih, se kljub vsemu spopadajo s padcem prodaje in oglaševalskih prihodkov. Kaj se bo zgodilo, če jih nihče ne bo več kupoval in bodo izginili s trga?Do tega ne bo prišlo, saj jih bodo ljudje še naprej kupovali. Vse bolj razumejo, da obstaja razlika med tem, kar napiše profesionalni novinar ali pisec, in tem, kar piše na primer bloger. Slednji ne piše toliko o dejstvih, temveč izraža svoje mnenje in občutja. Zato bodo ljudje hoteli kupovati kvalitetne vsebine.
Pri poučevanju študentov novinarjev ste močno podpirali uporabo novih tehnologij. Zakaj?Če je neka aplikacija danes nova in neuporabljena, bo čez nekaj let, ko diplomirajo in gredo v iskanje službe, morda že standard v poslu in v množični uporabi. Verjamem, da lahko študentje to zapišejo v življenjepis in prepričajo novega delodajalca. Fleksibilnost je zelo pomembna tako za študente kot za novinarje.
Kako je digitalna revolucija spremenila medije, na bolje ali na slabše?Sprva so jo ignorirali, kar se je izkazalo za napako. Vodstva mnogih časopisov, ki so zašli v težave, so mislila, da se bodo rešila, če bodo delala enako, a učinkoviteje. Toda spregledala so dejstvo, da na trgu divja vojna za pozornost ljudi. Prej so veljale besede, da je moč v rokah tistega, ki obvladuje medije. No, internet in konkurenca sta razmerja porušila. Danes nisi v prednosti, če objaviš lastno različico zgodbe, pomembno je, da z njo pridobiš pozornost bralcev.
Kako, če pa so zasuti z novicami, informacijami in neželeno elektronsko pošto?Ljudje niso takšni, da bi se zjutraj zbudili in takoj začeli iskati novice in vse, kar bi morali vedeti. Potrebujejo usmeritev. Če bi bili mediji pametni, bi morali vlagati veliko denarja in energije v iskanje načina, kako priti do bralcev in jim omogočiti dostop do vsebine, ki jo želijo oziroma potrebujejo. Obstajajo razni agregatorji, zbiralniki novic pa tudi orodja za pošiljanje e-novic.
Če imaš kvalitetno vsebino, boš privabil veliko obiska. Vendar so bili ljudje dolgo časa navajeni na brezplačne vsebine. Kako jih prepričati, da naenkrat zanje plačajo?Vedno se bo našel del bralcev, ki jih bo plačal. Na primer za Wall Street Journal...
... ampak tu gre za specializirane vsebine. Podjetja ali posamezniki z denarjem bodo pripravljeni plačati za nekaj, če jim bo to pomagalo pri poslu. Kaj pa navadni ljudje, se zavedajo tega, da potrebujejo medije?Ljudje bodo plačali za nekaj, kar jim bo prihranilo čas. Mediji boste morali ugotoviti, kaj hočejo. Bralci ne bodo več sedeli in listali skozi zajeten časopisni snop. Morda bodo hoteli novice o dogajanju v lokalnem okolju. Če jim jih boste zagotovili takšne, kot jih bodo hoteli, bodo zanje plačali.
Je potem večji problem, kako novice spraviti do ljudi ali katere so prave novice zanje?Mediji morate prenehati razmišljati, da je vse, kar napišete, najboljše za nekoga. Osebno mi je morda všeč poročanje o politiki v New York Timesu, obožujem pa vremensko napoved na lokalni televizijski postaji. Če veste, da delate dobro vreme, ga morate ponuditi ljudem. Ne pa da morajo počakati skozi športne in druge novice, da pridejo do vremena. Ne poskušajte mi prodati medija, ampak najboljše zgodbe in najboljše novinarje.
Kaj bo čez pet, deset let ostalo na trgu?Digitalna oblika poročanja. Med drugim podcasti, kjer radijsko oddajo naložite oziroma jo poslušate prek svoje osebne naprave, in vodcasti, kjer je v ospredju video. Potem so tu še mikroplačila, ki omogočajo, da plačujem po en peni na prebrano stran, dokler ne porabim denarja v elektronski denarnici. O tem se govori že vrsto let, vendar ni prineslo pričakovanih rezultatov.
Zagovarjate izmenjavo izkušenj in informacij med ljudmi, tudi v medijih.Izmenjava je del današnje ekonomije. Predvsem mladi so sprejeli način razmišljanja, da nekomu nekaj dajo in s tem vzpostavijo odnos. V prihodnosti lahko tako od te osebe pričakujejo pomoč oziroma nekaj v zameno.
Če delate v Microsoftu in imate idejo, jo je praktično nemogoče spraviti do Billa Gatesa, vse poteka navzdol. Včasih so tako gradili katedrale. Gradili so jih leta in leta, dokler niso bile popolne. Nasprotno je na tržnici, kjer je vse kaotično, veliko je ljudi, ki prodajajo stvari. Če nekdo prodaja dežnik in ga konkurenca ponudi po nižji ceni ali boljšega, se mora nemudoma na to odzvati. Drugače je konec z njim. Enako je v digitalnem svetu. Odprta koda in deljenje je zato postalo nekaj običajnega. Če danes nekdo z nečim služi, ni nobenih zadržkov, da to ponudi drugemu, ki to izboljša, le da v zameno dobi ustrezne zasluge. To je prava pot v času, ko se stvari izjemno hitro spreminjajo.
