Eno od bolnic, ki so za rakom zbolele nedavno, je pred začetkom zdravljenja na Onkološkem inštitutu zaradi neprestanih razprtij v bolnišnici močno skrbelo. »Vprašala je, ali je dovolj varno, da se zdravi na Onkološkem inštitutu, ali pa naj gre raje v tujino,« pove Mojca Senčar iz slovenskega združenja za boj proti raku dojk Europa Donna. Bolnico je pogovor s tamkajšnjimi zaposlenimi in bolniki, ki že imajo dobro izkušnjo s to bolnišnico, pomiril. A mnogim, ki šele začenjajo zahtevno zdravljenje raka, dogajanje v zadnjih mesecih pušča slab priokus. Od nove ekipe na čelu bolnišnice v združenjih bolnikov pričakujejo jasne signale, da so skrbi odveč.
Novo vodstvo
Bolniki, ki so zdravljenje na Onkološkem začeli že pred časom, so sicer bistveno manj vznemirjeni, opaža Senčarjeva, ki se tam zdravi že 35 let. Večinoma so zadovoljni tako s strokovnostjo bolnišnice kot prijaznostjo tamkajšnjih zdravnikov, medicinskih sester in drugih zaposlenih, je poudarila. A že zaradi prihodnjih bolnikov bo treba razrešiti tudi težave z odnosi, ki na Onkološki inštitut po nepotrebnem mečejo slabo luč. »Pavšalna zagotovila ne bodo dovolj. Ljudje morajo začutiti, da so se stvari uredile,« je poudarila Senčarjeva.
Da so bolnike trenja na Onkološkem inštitutu vznemirila, opaža tudi Kristina Modic, predsednica Slovenskega združenja bolnikov z limfomom in levkemijo. »Težko objektivno ocenjujemo, kaj se je v bolnišnici dogajalo, pomembno pa je, da tam zagotovijo razmere, v katerih se bodo bolniki varno počutili.« Korak k boljšim razmeram bo stabilno vodstvo s polnim mandatom, je opozorila Modičeva.
Razpis za novega generalnega direktorja po odstavitvi Janeza Remškarja in imenovanju Zlate Štiblar Kisić za začasno naslednico (tik pred tem ji je grozila odpoved) bodo objavili decembra. Mandat se je medtem iztekel dosedanjemu strokovnemu direktorju izr. prof. dr. Janezu Žgajnarju. Včeraj je za novega strokovnega direktorja svet bolnišnice soglasno imenoval doc. dr. Viljema Kovača, ki na Onkološkem inštitutu med drugim vodi konzilij za zdravljenje pljučnega raka. Predsednica sveta Darinka Miklavčič je ocenila, da iz njegovih načrtov »veje toplina, ki jo Onkološki inštitut potrebuje«.
»Na pol poti«
»V ospredje postavljam bolnika,« je zatrdil Kovač. Poudaril je, da v bolnišnici delajo izjemni strokovnjaki, a jih je treba bolje povezati. »Normalno je, da imamo ljudje različna mnenja. Vsaka kritika je dobrodošla, saj nam omogoča napredovanje, a moramo komunicirati civilizirano. Blefirali bi, če bi rekli, da ni konfliktnih situacij, a je pomembno, kako jih bomo reševali,« je dejal. Izpostavil je tudi svetle točke tamkajšnje onkologije, kot je uspešno zdravljenje bolnikov z limfomi. A kakšnega zdravljenja bodo deležni slovenski bolniki z rakom, ni odvisno le od Onkološkega inštituta. Usklajevati se bodo morali z družinskimi zdravniki pa tudi drugimi bolnišnicami. »Onkološki inštitut ne more vsega narediti sam,« priznava Kovač.
Ravno pri širši organizaciji zdravljenja raka v Sloveniji pa je še precej neznank. Ni na primer povsem jasno, kako bo na Onkološki inštitut vplivalo uvajanje obsevanja v mariborskem UKC. Prav tako v praksi ni dorečeno, kje bodo opravljali kakšno zdravljenje. Državni program obvladovanja raka, ki se z letošnjim letom izteka, je med drugim predvidel zmanjševanje števila bolnišnic, kjer lahko zdravijo posamezne rakave bolezni. »Danes je bolje, a smo na pol poti,« je ocenil dosedanji strokovni direktor Žgajnar. Tudi članica sveta bolnišnice Štefka Presker je spomnila, da so zdravljenje raka v splošnih bolnišnicah v preteklosti razvijali preveč vsak po svoje. »Smo majhna država, v kateri pa se včasih ne znamo dogovarjati.« Kirurg in član sveta Erik Brecelj pa ugotavlja, da mora nad prihodnjo organizacijo in usmerjanjem bolnikov bedeti ravno Onkološki inštitut. »Tega ne bodo rešili na ministrstvu.«
