Nanj je prvi opozoril cenjeni kolega Boris Dežulović v svoji kolumni v prejšnjem Objektivu, ko mu ni šlo v glavo, kako je po uradnih podatkih v Slovenijo vstopilo 73.553 beguncev, zapustilo pa 47.920. Kam je izginilo 25.633 duš? So evaporirale kot para, pijejo pivo zraven vas v vaški gostilni ali pa so na tekmi Maribor – Rudar in z vijoličnimi zastavami spodbujajo Viole z vzkliki džihad? Torej, veliko dela za matematike oziroma statistike, kemike (menda, če ljudje izparijo). Ampak ljudje izginjajo na celi poti od Turčije do Brandenburških vrat. V vsako državo jih vstopi več, kot jo potem zapusti. Po nekaterih podatkih je iz turških begunskih centrov proti severu odšlo 700.000 beguncev. V Nemčiji jih pričakujejo 800.000, prišlo pa jih bo 450.000. Ob vsem tem jih je v taboriščih v Turčiji, ne glede na to, koliko jih odide, vsak dan 2,5 milijona. Že dve leti. Neverjetno!
Polne roke dela imajo tudi socialna antropologija, socialna patologija in psihoanaliza. Znanstvena črna luknja je pojav, da se polovica tistih, ki po družbenih omrežjih zahtevajo, da se begunce postreli in zaplini, vedno fotografira s kakšnim psom ali mačko v naročju. Pod najbolj pocukrano fotko, na kateri pater familias nežno objema in boža sladko kosmato bitjece, piše naslednje navodilo za obravnavo beguncev: »Bando ušivo bi jaz med plezanjem čez bodečo žico in tekom prek minskih polj okrog naše domovinice kar z napalmom kresnil, da jim nikoli več ne pride na misel korakati čez našo sveto zemljico!« Druga polovica, po navadi mamice, takšne, kot bi jih vzel iz TV-oddaje Bleščica, se slika s svojo kodrolaso, blond, modrooko dečico in širokemu občestvu sporoča: »Groza me je teh ljudi, ki v takšnem vremenu vlačijo svoje otroke po blatu in po snegu, v bednih oblekicah in brez hrane. Kakšni starši so to? Hitler je že vedel, kaj in kako z njimi!«
Tudi evropski demografi bi skupaj z ekonomisti in socialnimi delavci morali stakniti umne glave, potem ko je zaskrbljeni Avstrijec, udeleženec demonstracij proti mimoidoči reki beguncev, strokovno ugotovil pred TV-kamerami: »Mi, Evropejci, si lahko privoščimo samo enega otroka. Ti, ki prihajajo, pa jih imajo po štiri, pet. Nas čez petdeset let ne bo!« Je to potemtakem problem evropskih plač, čeprav je bilo na dotičnem Avstrijcu videti, da ne zasluži manj kot 4000 evrov, mimoidoče sirske družine z otročički v naročju pa so si jih privoščili skoraj pol ducata, čeprav so imeli 300 evrov na mesec. Ali Evropejec ne zna ekonomizirati in potrebuje za oskrbo dveh otrok vsaj 10.000 evrov? Ali pa vprašanje evropske rodnosti sodi na področje seksologije oziroma je posledica množične erektilne disfunkcije. »Ded'c ne more,« bi rekel Šifrer. Mogoče bi bilo otrok več, če bi Evropejci manj letali naokrog s transparenti proti beguncem in več počeli tiste stvari? Žogica je na polju znanosti. Med tistimi znanstveniki, ki bi dali odgovore na te pojave onstran razumskega, je treba iskati bodoče nobelovce.
