Vidno pretresena je prijavila, da bo treba zaradi nečesa strašnega spremeniti dnevni red. »A je prišlo v javnost, da sta se spentljala Merklova in Milanović,« se je oglasila naša komisarka Brulčeva. Še huje, je rekla tajnica. Prišla je zahteva Hrvaške, da EU zaščiti varaždinsko zelje kot avtohtono sorto. Slovenci pa pravijo, da to isto zelje raste tudi na slovenskih poljih in da ima toliko zveze z Varaždinom, kot imata skupnega Putin in demokracija. Po huronskem smehu, padanju s stolov in valjanju po tleh je Juncker odločno napovedal nadaljevanje seje v skladu z dnevnim redom in brez varaždinskega zelja. A tako gladko ni šlo. V bran Hrvatov se je strumno postavil Madžar, ki je dejal, da bi morala biti EU prva na braniku zaščite vsega, kar je evropsko in nacionalno avtohtono, kajti v poplavi tujerodnega življa Evropa izginja. Zato je pomembna vsaka zeljnata glava in za obstoj EU je esencialno, ali slovensko kranjsko lahko kuhajo v hrvaškem varaždinskem kislem zelju. Niso pa se vsi s tem strinjali. Danec je znorel, ker se je EU dve leti ukvarjala s tem, ali je kranjska klobasa slovenska, ker jo je Janez Vajkard Valvasor rad dal na zob, ko je pisal Slavo vojvodine Kranjske, ali hrvaška, ker jo je neki Kranjčan iz domotožja začel izdelovati med služenjem vojske v Zagrebu. Francoz je renčal, da se EU več ukvarja z določanjem izvora pršuta – ali je kraški samo kraški ali pa je tudi istrski kraški – kot z brezposelnostjo v EU. Hrvat mu je zabrusil, naj raje molči, ker je krvavi boj bil za zaščito gorgonzole, čeprav vsi vedo, da je kolega še včeraj mislil, da sta gorgonzola in Emil Zola brata. Francoz je s povišanim tonom podučil mladi članici EU, da sta zaradi terana skorajda zakuhali vojno, čeprav je jasno, da je vsako francosko vino boljše. Tu je tudi Brulčevi počil film. Napovedala je, da bo cenjenega kolega gnala do sodišča za človekove pravice. Šveda pa je zanimalo, ali je rešeno vprašanje, čigava je pasja pasma istrski gonič, saj je Istra v obeh državah in ali ne bi izvedli ankete med psi. Juncker je brcal mapo z gradivom za sejo, a ni dosti pomagalo. Komisarji so vztrajno tulili. Za Hrvata je zelje, še posebno kisano, stvar nacionalnega obstoja. Avstrijec je zamaknjen kot derviš pri vrtenju mrmral: »Kaj pa lipicanci, kaj pa lipicanci.«
Junckerju je po nekaj urah uspelo narediti red s predlogom, da varaždinskemu zelju namenijo naslednjih 42 sej. Toda tajnica je tedaj komisarjem zaupala, da jih čaka še eno vprašanje izjemnega nacionalnega pomena, za Hrvaško in Slovenijo. Ali so zagorski štruklji iz hrvaškega Zâgorja ali slovenskega Zagôrja. Časopisi so naslednji dan poročali o strašni tragediji na seji evropskih komisarjev. Polovico so jih menda morali oživljati z defibrilatorjem, trem so zadnji hip preprečili, da bi skočili z osmega nadstropja, štirje so odstopili, Juncker pa je izginil neznano kam. O varaždinskem zelju bomo vsekakor še poročali.
