A nekaj podobnega se je pred dnevi zgodilo v središču Ljubljane. Pozno popoldne je po ulici prišla skupina starejših Kitajcev ali pač Azijcev. Posebno pozornost je zbudil zadnji. Manjši človek približno 60 let, vendar še vedno zaznavno v formi, prožnih in odmerjenih korakov, z rokami na hrbtu, predvsem pa s pozornost vzbujajočo frizuro. Bila je podobna frizuri mladega Jackieja Chana, zvezde kung fuja, ko je nosil še kanček daljšo pričesko. Kljub letom lasje starega Kitajca niso bili sivi, temveč vranje črni, zaradi česar ga lahko utemeljeno sumimo, da si jih barva, obstaja pa tudi možnost, da človek nosi lasuljo. Linije pričeske so namreč spominjale še na eno slavno pričesko. Na pričesko Šabana Šaulića, srbskega narodno-zabavnega pevca, ki je tja do začetka pričujočega tisočletja nosil lasuljo.
Kakor koli, gospod Jackie je opazil, da sem ga opazil, oziroma opazil je, kaj sem opazil. Njegovo podobnost z resničnim Jackiejem Chanom. Videl mi je v očeh. Kako vem? Jah, tako, da mi je šel dodatno potrdit vtis. Potem ko sta se nama pogleda torej ujela, je namreč roke, ki jih je imel prej sklenjene na hrbtu, premaknil naprej in naslednjih nekaj korakov v višini pasu izvedel nekaj iztegov rok v smeri hoje. In to tako, da so bile pesti, kadar jih je pritegnil nazaj do pasu, obrnjene navzgor, ko je roki stegnil naprej, pa jih je med iztegom obrnil navzdol. Kot velevajo nekatere borilnoveščinske tehnike. Morda gre zgolj za »starega kozla«, ki kljub starosti ne more iz filma, v katerega je padel, vendar vseeno nepozabna demonstracija borilnoveščinskega etosa oziroma tega, kako se »motorji« nekaterih ljudi ne ugasnejo.
