No, če bi bil glavni slovenski športni ekipni derbi odbojkarski, minulo soboto tekma verjetno ne bi odpadla zaradi pomanjkanja policije, ki bi ščitila navijače druge pred drugimi. In ja, velika stvar v kontekstu begunske krize je nemara prav to, da navijači Olimpije in Maribora niso objavili premirja in dali obljube, da so zavoljo razmer pripravljeni tekmo pogledati mirno. Takšna »stopimo skupaj, ko je najtežje« enotnost bi bila res pretirana. V vsakem primeru v odbojki ni huliganizma. Policija ni potrebna. Vsaj ne udarne enote v robocop opremi. Kot najbližji odgovor na vprašanje, zakaj je tako, se ponuja dejstvo, da v odbojki ni prekrškov. A že ragbi takšno tezo ovrže. Tudi v njem ni huliganizma, pa je igra iz samih prekrškov. Dejansko se huliganizem dogaja predvsem pri športih z žogo. A žogajo se tudi odbojkarji. V čem bi vseeno lahko bila razlika? Kot najboljši odgovor se ponuja vtis, da se huliganizem veže na športe, ki ponujajo iluzijo, da jih lahko igra slehernik. Da tudi fizično manj primeren osebek vidi način, kako sodelovati v igri, oziroma da daje igra iluzijo, da lahko slabši premaga boljšega. Da obstaja finta. Možnost umazane igre. V odbojki, vsaj ne v resni odbojki, takšni, kjer se zabija in blokira, te finte ni videti. Če nimaš višine ali odriva, v tej igri nimaš kaj početi. Šport za superljudi je. Kar pa ni vsakdo. Zato se z njo slehernik stežka identificira. Preeksaktna je, prečista, eksaktnost pa ubija sanjarije.

Nogomet je drugačen. Umazan, kot zna biti umazano običajno, torej nevrhunsko življenje. Zato odbojkarski derbi ne bi odpadel, vendar pa iz istih razlogov glavni državni derbi ni odbojkarska, temveč nogometna tekma.