Najstarejši svetovni rekord v atletiki je rekord Čehinje Jarmile Kratochvílove na 800 metrov. Od leta 1983 ni bila nobena zemljanka hitrejša. Podobno ne od rezultata Nemke Marite Koch na 400 metrov iz leta 1985. Pred tem je od leta 1968 vse do leta 1991, ko ga je v Tokiu z 8,95 metra preskočil Mike Powell, v skoku v daljavo veljal rekord Boba Beamona iz Ciudada de Mexica. Takrat je Beamon skočil 890 centimetrov, kar je bilo pol metra dlje od prejšnjega rekorda, daljavo pa so morali izmeriti z ročnim metrom, saj je doskočil zunaj fokusa elektronske merilne naprave.
Najstarejši slovenski rekord je sploh blazen. Od leta 1974, ko je Celjan Peter Svet 5000 metrov pretekel v času 13:32,8, ni bil hitrejši noben njegov rojak. Pa gre za dolgo progo in ne sprint! V podobno zgodbo sodi tudi Rus Sergej Šubenkov, ki je na minulem prvenstvu v Pekingu zmagal na 110 metrov z ovirami in kot prvi belopolti človek to razdaljo pretekel pod 13 sekundami. Štiriintrideset let po Nehemiahu, ki mu je to uspelo leta 1981.
Izvleček, ki ga je ob teh podatkih mogoče narediti, je dejansko nadvse human in prošportniški. Ob vseh dopingih, naprednih tehnologijah, tekmovalni opremi oziroma obče modernejših okoliščinah ti rekordi govorijo o tem, da se mora za neki rezultat najprej roditi človek, ki je takšnega rezultata sposoben.
