Kot novinarka sem potovala v Milano s slovensko ekipo Mediterranee, bienala mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja. Tam je bilo mogoče videti razstave, gledati performanse, poslušati koncerte. Ogledovali smo si razstavljena dela, si pritrjevali in izmenjevali puhlice o tem, kako je umetnik tokrat res zadel s kritiko postkapitalistične družbe. Večino časa smo bili bolj površni, umetnika smo odpravili z »dolgočasno« in »nedoraslo« ali z »genialno«, pri čemer je kakšna globlja utemeljitev navadno manjkala. Večino časa pa smo bili brez besed. Umetniki so danes tako deklarativni. Njihova sporočila so ostra, radikalna, zapakirajo jih nepredušno, ugovor ni mogoč. Potem so se vrata razstavišč zaprla in zbrali smo se za različnimi omizji. Tam umetnost ni bila nujno prva tema pogovorov in slednji niso bili vedno najbolj kulturni, a v vsakem primeru se je med predstavniki različnih dežel in kultur spletal dialog. Našli smo same razlike, da smo lahko videli, kako smo si v bistvu podobni. Veliki mednarodni umetniški dogodki vedno pustijo občutek, da so organizirani le zato, da se lahko ob umetniških delih srečamo – ljudje.
Pred dnevi sem šla na literarni večer. Pisateljica je prebirala zgodbe iz svoje knjige, moderatorju je izurjeno odgovarjala na zastavljena vprašanja, malce se je tudi ponavljala, ker so literarna branja za pisatelje danes zgolj slaba navada. Odzvati se morajo vsakemu vabilu, ker na tak način nabirajo točke, ki prinašajo štipendije, rezidence in statusne ugodnosti. To opravljajo rutinirano, mnogi so pravi mojstri recikliranja lastnih idej, ko jih poslušaš na enem literarnem večeru, si jih slišal na vseh. Skratka, pisateljica je bil čisto očarljiva, a v vseh pogledih predvidljiva. Potem je odkorakala z odra, nabrala družbo okoli sebe in se spustila v razpravo brez notranjega čuvaja, ki ji je med javnim dogodkom preprečeval, da bi rekla kaj politično nekorektnega, pa konec koncev kaj zares relevantnega. Šele ko si je dovolila, da je razmišljala neobremenjeno, je razmišljala zares izvirno. Pomislila sem, ne prvič, da ne grem več na noben literarni večer, dokler pisatelji ne bodo začeli naglas razmišljati, ne zgolj promovirati svojih knjig s cenenim humanizmom.
Nato sem kot literarna kritičarka sodelovala še na simpoziju o literarni kritiki. Spet podobna zgodba. Najprej smo udeleženci predstavili svoje referate, iz dvorane nobenih vprašanj, pomislekov, ugovorov. Previdno smo se nato tipali tudi na kosilu, ker smo vedeli, da nas čaka še okrogla miza, na kateri nas bo moderatorka na vsak način skušala pripraviti do tega, da različne poglede soočimo in se po možnosti v konstruktivnem duhu skregamo. Na debati smo namesto tega vljudno odgovarjali na vprašanja, se večidel strinjali in bili sploh zgled složnosti, kakršna je sila redka za kritike umetnosti. Šele na večerji je pogovor postal podoben pogovoru. O marsičem smo se strinjali, ampak za najbolj plodne in navdihujoče so se izkazale razlike.
Kulturni dogodek je dober izgovor za to, da se lahko družimo po koncu, ko lahko z naših razprav, artikuliranih stališč in zrežiranih umetniških aktov končno odpadejo vsi okvirji pričakovanj, okovi lepih manir, prepovedi tabuiziranih tem, izzivalnih stališč in neprijetnih resnic. »Minglanje« je samo po sebi prijetno in v zgornji ugotovitvi ne bi bilo ničesar problematičnega, če ne bi nastavljala zrcala tudi današnji umetnosti in instituciji kulturnega dogodka v najširšem smislu. Skrbi me za tako umetnost, ki očitno težje zvrta do jedra problema kot dve dobro razpoloženi osebi ob kozarcu vina. Navdaja me z bojaznijo, ker ne želim, da me umetnost dolgočasi. Skrbi me za vse tiste okrogle mize o aktualnih družbenih problemih, po katerih odidem domov izčrpana od nebistvenega. Navdajajo me z občutkom družbene klavstrofobije, ker ne želim, da se mi zdijo problemi nerešljivi, celo ko o njih razpravljajo najbolj kompetentni.
Ker dogodkov ne želim več zapuščati z občutkom, da bi morala ostati doma in brati knjigo, ponujam rešitev: 1) V javnem okolju vedno premlevajmo stališča in ideje, ki nas angažirajo zasebno, četudi so konfliktne, nevljudne ali samo idealistične. 2) Umetnost neha nastajati za kuratorje in kritike ter končno začne sproščeno »minglati« z ljudmi. Ne vem, samo razmišljam naglas.
