Usihanje proračuna za kulturo je vedno znamenje slabe politike, ki je ne zanima prihodnost, pač pa zgolj kratkoročni učinki, in še to le kot sredstvo političnega preživetja. Pametne politike že dolgo vedo, da je kultura lahko odlična naložba. Kultura ne le dviguje kakovost življenja, pač pa omogoča ustvarjalne preboje in ne nazadnje ekonomski dobiček. Slovenska politika sebi (in nam) v tem smislu že od nastanka države reže peruti. Ni problem le nominalno upadanje sredstev v zadnjih letih, še večji problem in še bolj zgovorno dejstvo je, da politika delež sredstev za kulturo znotraj državnega proračuna neprestano zmanjšuje in da tudi obdobje nominalne rasti kulturnega proračuna ni odražalo realnih sposobnosti državnega proračuna. Za nameček je do prav posebej drastičnega upada prišlo v zadnjih letih, ko je proračun ministrstva za kulturo primerjalno gledano utrpel nesorazmerno velike izgube glede na druge resorje. »Ambicioznejši« kulturni politiki je morda bilo mogoče oporekati v kriznih letih, a medtem sta presahnili tako najhujša kriza kot predvsem krizna retorika, na kateri se je gradila politika strogih varčevalnih ukrepov.
Iz dosedanjega postopanja ministrice za kulturo Julijane Bizjak Mlakar ni videti, da se zaveda opisane realnosti. Najprej se je odločila, da bo pisanje novega krovnega zakona za kulturo pustila na čakanju, četudi dva predloga že ležita v njenem predalu. Ker sta si vsebinsko kontradiktorna, se ne želi odločiti za nobenega od njiju, saj ne želi spreti kulturnikov. Prav celovita prenova zakona bi bila lahko odličen način, kako optimizirati tudi rabo javnih sredstev, da ne bi vsak nov rez sektorju napravil nepopravljive škode. Ob tem je ministrica za stanje v kulturi doslej našla več krivcev: nekdanjega ministra, medije, neenotne kulturnike, nevladne organizacije. Krivca za napovedani proračunski rez pa sta tokrat menda kar njena vladna kolega, minister za finance in premier. Poslušati ministrico, kako napoveduje apokaliptičen scenarij, če bo sprejet predlagani proračun, je smešno. Nobene druge figure v državi ni, ki bi lahko vladno ekipo prepričala v smotrnost vlaganj v kulturo. Če ji to ne uspeva z argumenti in če res deli bojazni javnosti, kot prepričuje v javnem nastopu, ji je vedno na voljo skrajna možnost: ponudba odstopa predsedniku vlade.
Kdo se bo podpisal na nagrobni kamen slovenske kulture, se v javnem pismu ministrici in predsedniku vlade sprašujejo v društvu Asociacija. Vprašanje je zgolj retorično. Četudi je ministrica morda res nesrečna žrtev vladne politike, se bo v primeru dodatnega opešanja proračuna v zgodovino slovenske kulture zapisala kot tista ministrica, ki je proračunsko krivuljo dodatno potopila v času, ki je po krizi spet dozorel za drznejše finančne projekcije na temelju vizije.
