Bojim se, da bi bile posledice lahko katastrofalne, saj bi se narod, utemeljen na referendumski odločitvi, da stopi na samostojno pot, težko znašel v vakuumu odločevalske participacije. Pravzaprav bi bili postavljeni pred zanimiv družbeni eksperiment. Od začetka tisočletja smo namreč le enkrat politično participacijo pustili povsem vnemar. Ko je odpovedal referendumski refleks leta 2002, smo na volišča odšli, da bi za predsednika izvolili Janeza Drnovška. Ko sindikatom, skupinam volilcev, interesnim skupinam in lobijem v letu 2009 ni uspelo organizirati niti enega – še tako bizarnega – referenduma, nas je morala reševati Evropska unija. Na volišča smo odšli izvolit sedem poslancev za evropski parlament in bog volitev je bil pomirjen. Nikogar nam ni bilo treba polagati na žrtvenik, da bi pomirili bes tistega, ki nam je dal volilno pravico.
Potem je prišlo leto 2013 in Demokracija je bila besna. Demos in kratis, sta besedi, ki se zlijeta v eno, da dobita pomen. Vsaka zase sta nevarni. Preveč prve in nastane kaos. Preveč druge in dobimo diktaturo. In leta 2013 je ostal le demos, ki ni hotel vladati. Nobenega referenduma, nobenih volitev, nobene politične participacije. Ker je ljudstvo zaspalo in si privoščilo hiatus, je država zdrsnila v krizo. Tako globoko krizo, da je morala premierka za televizijo v lasti moža Jane Fonda zatrditi, da ne potrebujemo novcev, da potrebujemo le še malce časa. Zato nas je Demokracija v naslednjem letu mahnila z izrednimi volitvami, evropskimi volitvami, lokalnimi volitvami, referendumom, razjezila je desnico, ko je Janšo poslala v zapor, pošalila se je sama s seboj, ko je bil Janša iz zapora izvoljen za poslanca, nato pa razjezila še levico, ko je prek ustavnega sodišča poslanca Janšo spravila iz zapora. Tako je to: če demokracije ne uporabljaš redno, se začne malce čudno vesti.
Še dobro, da imamo Aleša. In Metko. Brez teh dveh postulatov koalicije Za otroke gre bi nam grozila erozija demokracije. Vam povem, da Demokracija drugič ne bo tako odpuščajoča kot prvič. Zato hvala, Aleš in Metka. Ali z Metkinimi besedami: Ponosni smo na svoje delo za otroke, družino in narodne korenine, kjer so bile že davno tega zapisane besede tudi za sedanji trenutek slovenskega naroda: »Stati in obstati!« Upam le, da bodo poslanci pripoznali rešilno bilko, ki nam jo ponuja koalicija, ki si je homofobijo nadela le kot masko. Pravi altruisti namreč nočejo zahvale.
