»Ker je na površju mokra sol, je morala biti pred kratkim prisotna tudi voda,« je prepričan dr. McEwen, ki je »pred kratkim« definiral kot pred nekaj dnevi.
Nasa ima – kot je znano – na Marsu priročno vozilo Radovednež, ki je od Marsove Bistrice oddaljeno le slabe štiri kilometre, a tja ne sme. Kot nas skušajo prepričati pri Nasi, je težava v tem, da Radovedneža pred odhodom z Zemlje niso sterilizirali in bi lahko vodo okužil z zemeljskimi mikrobi. Kakšni poceni izgovori! Pri Nasi le nočejo priznati, da je marsovska voda le medijska finta – kot še vedno nočejo priznati, da je julija 1969 Armstrong skakljal v studiu, stavek o majhnem koraku za človeka, a velikem za človeštvo pa je izrekel, ko se je po stopnicah spuščal v vinsko klet nekje v dolini Napa. Bili so takšni časi, da so ljudje hoteli verjeti, da lahko stopimo na Luno, kot danes hočejo verjeti, da je nekje planet, ki ga lahko koloniziramo, potem ko nam je zmanjkalo prostora za kolonizacijo na Zemlji. Ne vem sicer, kdo bi hotel na planet s srednjo temperaturo okoli 60 stopinj pod ničlo in poletnim vročinskim valom, ko se za dva dni temperatura dvigne na 20 stopinj Celzija, četudi je tam voda...
Ne, pravi razlog za Nasino obnovljeno navdušenje za Mars ni voda kot dokaz življenja (ali vsaj dokaz, da je življenje mogoče), pravi razlog za Nasino izstrelitev zgodbe o mokri soli je reklama za film Marsovec. V njem skupino astronavtov med pristankom na Marsu (dobro si oglejte film, čez kašnih 30 let nam bodo prizore iz njega prodajali kot posnetke dejanskega pristanka na Marsu) zajame neurje, v paničnem begu s površja pa tam pozabijo nesrečnega Marka Watneyja. Ta se zateče v sondo – pri nas temu rečemo zabojnik – si v njej uredi vrt in preživi do prihoda reševalne ekipe, ki je v bistvu njegova ekipa astronavtov, ki ga je »pozabila« na planetu. Nasino ali Hollywoodovo – kar je eno in isto – sporočilo je jasno. Prvič: Američani ne puščamo svojih v sovražnem okolju. Tujce in domačine morda, svojih nikoli. Drugič: na Marsu lahko preživimo. Tretjič: z dejstvom, da smo tam nekoga pozabili, dokazujemo, da lahko tja pridemo. Četrtič: s povezavo zgodbe o reševanju Marka Watneyja (igra ga Matt Damon, ki se pusti v filmih veliko reševati...) in mokri soli menda končno razumete, da je življenje na Marsu mogoče.
Ne, Nasa, mokra sol ne bo dovolj. Matt Damon, ki na Marsu prideluje zelenjavo, tudi ne. Fotografija Marsovca, ki na slamico pije iz Starbucksove skodelice: morda...
