V trenutku, ko pade prva klapa naslednjega filma o Jamesu Bondu, se odpre poligon še za eno prestižno tekmovanje – in sicer, kdo bo tista izbranka ali izbranec, ki mu bo pripadla čast odpeti naslovno temo čez najavno špico filma. Tokrat je bil to s štirimi grammyji za lansko leto obteženi Sam Smith.
Prerivanje za licenco
Četudi je v zadnjem času mitologija okoli Jamesa Bonda rahlo »prizadeta«, vsi pravi ljubitelji žanra še vedno vedo, kaj je tisto, kar Jamesa Bonda dela bondovskega: stilska popolnost, nepremagljiva privlačnost, glamur, vodka-martini (vemo, na kakšen način) in aston martin. Tem karakterno-modnim označevalcem je treba dodati še Bondovo dekle (ali več njih) in naslovno pesem, ki je znotraj franšize že dolgo žanr povsem zase. Ne samo brezrezervni privrženci seriala, tudi glasbeni in filmski kritiki so v preteklosti izvedli več različnih preštevanj, prek katerih so poskušali popredalčkati naslovne pesmi po različnih »(ne)merljivih« kriterijih ter jih razvrstiti od zgoraj navzdol. O smislu takšnih početij ne bomo, v nečem pa smo si lahko enotni – biti izbran za zvočno opremo uvodne špice je privilegij, ki se mu niso odrekli niti največji (Paul McCartney, Tom Jones, Madonna). Še več, nemalokrat je prišlo celo do prerivanj, komu bo pripadla ta čast. Ni odveč poudariti, da sta na vrhuncu svoje največje slave odpadli celo takšni imeni, kot sta Robbie Williams in Amy Winehouse. Prvi je moral mesto povsem nepričakovano prepustiti Chrisu Cornellu, Amy do sedaj edinemu bondovskemu duetu: Alicii Keys in Jacku Whitu. Tako je, celo Jack se ni mogel upreti povabilu in zagotovo tudi mastnemu honorarju produkcijske hiše Eon Productions.
Od tarče do skladbe
Dovoljenja za pesem ni lahko dobiti, saj vse vsi zavedajo, kaj prinaša. Odgovorni ne izbirajo slučajno. Seveda je za kulisami veliko lobiranja, vendar je še več večplastnega sondiranja tržišča in sledenja trendov. Franšiza je pač izdaten finančni zalogaj in nujno je (vsaj) povrniti vložena sredstva. No, ne ravno povrniti, treba je mastno zaslužiti. Že bežen preposluh skladb, zbranih na albumu The Best of Bond… James Bond, nam odkrije, da obstaja neki ohlapen model, kako napisati pesem zanj, kar še dodatno oznanja trpežnost žanra in njegovih stilskih smernic. Sposodila sta si ga tudi zadnja dva izvajalca: Adele in Sam Smith. Obstajajo pa tudi izjeme, s katerimi so se producenti več kot očitno želeli prikupiti novi, mlajši publiki: Duran Duran (A View to a Kill), A-ha (The Living Daylights) in Garbage (The World Is Not Enough). Da je mogoče izskočiti iz preverjenega modela, sta dokazala že »krilati« Paul McCartney z Live and Let Die in Louis Armstrong s fantastično izvedbo pesmi We Have All the Time in the World, ki sicer ni naslovna skladba filma V službi njenega veličanstva – ta je v edinem primeru po filmu Iz Rusije z ljubeznijo instrumentalna partitura Johna Barryja, ki je sicer prispeval največ, enajst, zvočnih kulis za franšizo –, se pa kot sekundarni zvočni motiv sprehodi skozi celoten film. Alternativne skladbe sicer niso nič novega v bondiadah. Poiskali bi jo lahko že v prvencu Dr. No, resneje pa se uveljavi od filma Dih smrti (The Pretenders) dalje. Navadno jo slišimo v odjavnih špicah. Večina pesmi je seveda visoko kotirala na lestvicah, nekatere izmed njih so bile nominirane za prestižno nagrado oskar. Zanimivo, da jo je prejela šele Adele, in da je Sam Smith z Writtings On the Wall za aktualnega Bonda prvi, ki mu je uspelo priti na vrh britanskih lestvic. Zakaj to ni uspelo Shirley Bassey s trojčkom Goldfinger, Diamonds are Forever in Moonraker, nikdar ne bo jasno.
