Ko je leta 2006 v bondiado s Casinom Royale vstopil Daniel Craig, je z režiserjem Martinom Campbellom zmagovito reanimiral in posodobil franšizo, obenem pa pokazal, da je tudi Bond človek, ki lahko čuti, predvsem pa trpi. Ko je Bond krvavel, smo prav s Craigom začeli verjeti, da ga res boli, in ko se je zaljubil, da lahko ljubi, še najbolj pa se je po Casinoju Royale njegova zrelost poznala v Skyfallu v režiji Sama Mendesa, ko smo se prvič zares zbali, da Bond lahko tudi umre. Če že ne Bond, pa zagotovo Craigov Bond, čeprav se to po vsej verjetnosti ne bo zgodilo še v naslednjem nadaljevanju, saj je Craig kmalu po tem, ko je izjavil, da si raje prereže žile, kot da bi zdaj spet stopil na snemanje Bonda, že nekaj dni pozneje piarovsko popravil samega sebe, češ da reče, kar pač čuti v določenem trenutku, in si potem premisli.
Kandidati za 60 milijonov dolarjev
Njegovo obotavljanje je razumljivo, saj če bi bil film Spectre uspešen, bi britanski igralec, ki je po novem tudi eden od producentov Bonda, dobil menda kar 60 milijonov dolarjev z igro, promocijskimi izdelki in kinematografskim uspehom filma. Kot morebitni naslednik Craiga na stavnicah najvišje kotira Damien Lewis, ki je tri sezone mešal glavo glavni junakinji v seriji Domovina, za njim pa najdemo še Toma Hardyja, Henryja Cavilla, Michaela Fassbenderja, Colina Firtha, Toma Hiddlestona in Orlanda Blooma, čeprav bi si, kot kaže, poleg Lewisa Britanci v Bondovi vlogi najraje želeli videti Idrisa Elbo. Igralec, ki je po TV-serijah Skrivna naveza in Luther napadel še ameriško kinematografijo, noče biti znan samo kot temnopolti Bond, »tako kot Sean Connery ni bil škotski James Bond, Daniel Craig pa ne modrooki James Bond«, a bi se lahko tolažil s tem, da javnost vznemiri že, če igralec Bonda ni Britanec, pa če je še tako bel, česar so se zavedali tudi Clint Eastwoood, Burt Reynolds in Adam West, ki so s tem argumentom zavrnili vlogo – pri tem pa pozabili, da je že prvega Bonda leta 1954 (v TV-epizodi Casino Royale) igral Američan Barry Nelson.
Usodni dekleti
Če še ni jasno, kdo bi bil najboljši novi Bond, pa je še težje reči, katera od igralk je v Spectru, h kateremu se je kot režiser vrnil z oskarjem za Lepoto po ameriško nagrajeni Mendes, bolj usodna v vlogi Bondovih deklet. Prva je francoska igralka Léa Seydoux, ki je s cansko nagrajeno dramo Abdellatifa Kechicha Adelino življenje uprizorila eno od najboljših, najlepših in, ne pozabimo, najdaljših lezbičnih scen, zaradi katere smo po krivici skoraj pozabili vse tiste filme, ki jih je posnela prej ali po tem. Druga pa italijanska igralka Monica Bellucci, ki je v drami Nepovratno Gasparja Noéja, režiserja, ki po novem hoče šokirati s filmom Ljubezen in 3D-ejakulacijo, odigrala eno od najdaljših in najbolj mučnih scen posilstva, zaradi katere smo skoraj pozabili na njeno senzualno Maleno. Globine, ki jo njunima likoma, hčerki Bondovega smrtnega sovražnika Whita Madeleina Swanna in mafijski vdovi Lucii Sciarra, pripisuje Mendes, jima tako menda ne manjka, spolne privlačnosti in igralske karizme pa še manj. Je zgodba, produkcija, ki je stala več kot 300 milijonov dolarjev, ki so jih razstrelili v Maroku, Avstriji, Italiji, Mehiki in Britaniji, pri vsem tem sploh še pomembna? Malo verjetno že, seveda ob vseh nujnih elementih bondiade, kot so akcija, tehnološke igračke in hedonizem, ki bodo morda pripomogli k temu, da Spectre prekosi Skyfall, ki je prinesel 1,1 milijarde dolarjev, in tako kot predhodnik postane najdobičkonosnejši britanski film in najdobičkonosnejši vohunski film vseh časov.
