Mineva deset let, odkar se je v revnih francoskih predmestjih začel upor mladih potomcev afriških priseljencev. Od 27. oktobra do 17. novembra se je več kot sto tisoč mladih v vseh večjih francoskih mestih spopadalo s policijo ter zažigalo avtomobile, uničevalo šole, podjetja in druga poslopja. Najhuje je bilo ponoči s 7. na 8. november, ko so mladi uporniki zažgali 1400 avtomobilov.
Povod za te nemire je bila naključna smrt dveh najstnikov, obeh po rodu iz Afrike, v enem od pariških predmestij. Čeprav nedolžna, sta bežala pred policijo in se zatekla v transformator, kjer ju je ubila elektrika. Mlade iz predmestij je razjezilo tudi, da sta ju tedanji premier Dominique de Villepin in notranji minister Nicolas Sarkozy označila za vlomilca. Vlada je 9. novembra 2005, ko so se požigi avtomobilov vrstili noč za nočjo, morala prvič po alžirski vojni 1954–1962 razglasiti izredne razmere. Več kot 4000 ljudi je policija priprla, 600 pa jih je bilo obsojenih na zaporne kazni.
Lepi zidovi skrivajo revščino
Po teh nemirih so različne vlade veliko vložile v obnovo stavb in nove gradnje, vsega skupaj 48 milijard evrov v desetih letih za 600 različnih mestnih predelov po Franciji. Nikoli se ni tako veliko gradilo in obnovilo toliko stavb v revnih francoskih predmestjih, katerih zunanja podoba je zdaj večinoma lepša kot pred desetimi leti. Vendar pa 72 odstotkov tamkajšnjih prebivalcev meni, da zunanja prenova njihovega mestnega predela ni izboljšala njihovega življenja. Tako se zdi, da lepi zidovi še niso zagotovilo, da se nemiri ne bodo več ponovili.
V resnici so prebivalci predmestij, ki so večinoma potomci afriških priseljencev, tako iz severnega, bolj arabskega dela Afrike kot iz podsaharskega, kjer živijo temnopolti Afričani, še revnejši v primerjavi s povprečnimi Francozi, kot so bili pred desetimi leti. Kriza po letu 2008 je prepad med njimi in preostalim delom francoske družbe še povečala. Danes prihodek povprečnega prebivalca enega od revnih mestnih predelov, ki jih francoska oblast označuje za občutljiva urbana območja, znaša koma 56 odstotkov povprečnega nacionalnega prihodka! Poleg tega je v občutljivih urbanih območjih, kjer živi vsega skupaj več kot 4 milijone ljudi, brezposelnost med mladimi 45-odstotna, med njihovimi vrstniki zunaj teh območij pa 23-odstotna.
Diskriminacija, rasizem in kriminal
Tisto, kar bi lahko bil racionalni vzrok za nemire, še obstaja, to je diskriminacija mladih z arabskimi imeni, prebivališčem v enem od revnih predmestij in obrazom, ki kaže na afriške prednike, bodisi arabske bodisi črnske. Najbolj pride tovrstni rasizem do izraza pri iskanju zaposlitve in ravnanju policije. Prebivalci predmestij se imajo upravičeno za žrtve stigmatizacije in stereotipov.
Velika večina Francozov na revna predmestja gleda negativno. V nedavni anketi so vprašani menili, da so revna, slabo vzdrževana in nevarna. Poleg tega so anketirani menili, da v njih živijo ljudje ločeno od drugih Francozov. Seveda je v predmestjih veliko več kriminala kot v drugih delih Francije. Veliko je tudi dela na črno, tudi preprodaje mamil, predvsem marihuane. Pred nekaj dnevi so na primer v Marseillu, očitno v spopadu mamilarskih tolp, umrli trije mladi, od tega dva mladoletna.
Razmah islama
Glavna sprememba v francoskih predmestjih v zadnjih desetih letih je razmah islama. Tako imajo vse pomembnejšo vlogo društva, povezana z islamom, ki lahko kot vir družbenih norm deluje pozitivno. Džamije so vse bolj polne, veliko pa se moli tudi na ulicah. Prav tako si veliko več žensk kot nekoč zakriva lase in vrat s tradicionalno ruto, čeprav jo po šolah in v drugih javnih ustanovah iz nerazumljivega razloga preganjajo.
Oblast pa upravičeno lahko skrbi razmah radikalnega islamizma v nekaterih mestnih predelih okoli določenih džamij. Prav vsi teroristični napadalci v Franciji v zadnjih štirih letih, tudi lanski morilec v bruseljskem Judovskem muzeju Mehdi Nemmouche, so bili doma iz revnih predmestij. Mohamed Merah je spomladi 2012 ubijal na območju Toulousa, brata Kouachi sta letos januarja izvedla pokol v uredništvu satiričnega tednika Charlie Hebdo, Ahmedi Coulibaly pa je malo za tem izvedel pokol v neki judovski trgovini. Na stotine mladih Francozov, a ne le iz predmestij, se je v zadnjem letu in pol pridružilo Islamski državi v Siriji in Iraku. Malek Boutih, socialistični poslanec iz južnega pariškega predmestja, je najbrž pretiraval, ko je pred nekaj dnevi dejal: »Pred desetimi leti so se upirali po predmestjih, danes so teroristi.«
