V zadnjih letih se je muzealizirana shema priložnostno odpirala zunanjim pobudam Slowindovega jesenskega festivala. Tako oblikovani koncerti so preudarno lovili ravnotežje z novim. Oblikovalci letošnjega večera pa se niso držali previdne taktike, ampak ponudili spored, ki celo v radovednem in vzgojenem abonentskem okolju ne bi učinkoval ravno kot lahek zalogaj. Ne poln avditorij je v četrtek skoraj obupal, preden je dočakal Schuberta. Njegovo Tragično simfonijo je sodobni skladateljski odličnik Beat Furrer dirigentsko prebral sicer le po površini, brez sledljive zvočne predstave o nemiru skladbe, z zgolj nakazanim in le redko izpeljanim izraznim nabojem motivike. Furrerjeva lastna skladba pa je v naglih kinetičnih obrisih istorodnih, vendar kljubujočih si delcev dosegla dramatično zgostitev in umiritev. Besedna zveza naslova »strane costellazioni« (čudna ozvezdja) je poetična, a bi jo lahko tudi uporabili kot oznako programske konstelacije s stvaritvama Bojane Šaljić Podešva in Antona Weberna. Zdi se, da je dolga, neselektivno (besedilno) nanizana časovnica prve odvzela nekaj življenjskega prostora skrajno jedrnatemu Webernovemu luščenju izrazne esence (znameniti opus 6) – poleg tega pa je bilo izvajalsko bivanje v skladateljevem pritajenem svetu osredotočeno na realizatorsko pazljivost in premalo zvensko »pojoče«.
Naša avtorica je v skladbi Podoba, jaz in sanje zvesta svojim estetskim oprimkom, kombiniranju žive elektronike z akustičnimi zvočili oziroma njihovimi robovi, pa tudi »svojemu« interpretu Luki Juhartu (posebna profesionalna predanost glasbenika je veljala podajanju obsežnega govornega dela), ki ga tokrat izpostavlja med drugim kot verbalizirani glas inštrumenta (harmonike). In vendar je nujno pripomniti, da občutljiv duhovni angažma, tako značilen za Šaljićevo, sam po sebi še ni komunikativen skladateljski akt. Ta terja tudi odmik, izstop iz avtorjeve notranjosti, procese hlapenja, odbiranja, sinteze, brez katerih lahko ostane želja po umetniški izjavi le umetnost zaradi umetnosti. Prav to je žal novo delo, s svojo nejasno razpetostjo med konceptualističnimi izhodišči in »epskim« kriticizmom, z »izoblikovanostjo«, ki jo je skladateljica prepustila neskončnim oniričnim meandrom in plakatnostim polliterarnega besedila ter spremni montaži zvočnega nabora.
Če čaka SF še hud boj za identiteto, občinstvo in pristen repertoarni fokus, si je veliko mlajši Simfonični orkester iz Lahtija vse to že priboril, in sicer ob mednarodni odmevnosti. Ansambel se je ob gostovanju držal svoje skladateljske znamke, Sibeliusa. Pod vodstvom glavnega dirigenta Okka Kamuja je postregel s Sago in Tretjo simfonijo, deloma, v katerih se folkloristično berljivi (občinstvu ljubi) ton še ni umaknil skladateljski fragmentaciji in kompleksnosti. Bolj kot dirigentsko gradnjo z vrhunci smo lahko občudovali žarečo tonsko registracijo stavka, doseženo z izjemno uravnoteženimi skupinami. Orkester je svetel, pregledno poln, severnjaško svež. Tudi violinistka Elina Vähälä je ponos Finske; le izbira Bruchove skladbe se je zdela že kar preveč »medena«.
