Pohjonenov koncert-predstava z vse bolj iskanim tolkalcem in elektrofonikom Samulijem Kosminenom ter godalnim kvartetom Proton v okviru »glasb sveta« v skoraj polni Linhartovi dvorani je bil tisto, kar nam je še manjkalo po nekaj nastopih pri nas. Leta 2003, ko smo se prvič soočili z njegovim ekstravagantnim harmonikarskim solom, je Pohjonen skupaj s Kosminenom ravno začel pisati naročeno sedemdelno skladbo Uniko za znameniti Kronos Quartet, ki ga je od prve izvedbe leta 2004 lansiral v mednarodne vode nove muzike. Ta glasbeni komad je šel skozi različne preobrazbe in postavitve, Pohjonen ga nadaljuje v sodelovanju s finskim godalnim kvartetom Proton. Najbolj delikatna novost komada, ki je pulziven niz sanjavih melodij in bučnih lomov, ni kombinacija harmonike in godal, navsezadnje jo je institucija nove muzike Kronos že preizkusila z Astorjem Piazzolo, marveč raba elektronskih pomagal, obdelave in vzorčenja zvoka godal in harmonike v realnem času izvajanja, kar počneta tako Kosminen kot mešalec zvoka.
To noviteto in možnosti sprotne obdelave zvoka, ki je bila izziv za Kronos, dvojec Pohjonen in Kosminen še potencira skupaj s finskimi godalci. Trije prihajajo iz filharmoničnega orkestra, trije pa redno muzicirajo tudi v drugih ansamblih in projektih, od klasičnih, jazzovskih do bolj eklektičnih kombinacij. Kvartet gre torej po poti, ki jo je utrl ravno Kronos. »Elektrificirana« verzija godalnega kvarteta, ki gode ob svoji posneti zrcalni sliki ali čez njo, lahko učinkuje dramatično in gosto proti suhi zrnatosti natančno ozvočenih pasaž godal, a na koncertu, okrepljenem z vizualno učinkovito razsvetljavo, se lahko v omotu zvočne preobloženosti in pretirane reverberacije izgubita ravno napadalna norost in dinamika harmonike, ki je bila mestoma utopljena v masivnem oprostorjenju igrane glasbe. Pretirana obdelava zvoka je okrepila prazen tek, linearnost in monotonijo delov komada. Glasbena kalejdoskopska predstava sanj je otrpnila tam, kjer bi morala zaigrati s ponavljanji, vračanjem izhodiščne melodije in vrivki. Pohjonen je predober performer, da konca ne bi »zvozil« z izrazito telesno, stopnjevano napadalno igro, ki je povlekla kvartet in elektrotolkalca. Odločila je njegova »pop« senzibilnost.
Za popoln kontrast je poskrbel mladi trio Mopo (moped). V njem že šesto leto skupaj muzicirajo odlična saksofonistka Linda Fredriksson, bobnar Eeti Nieminen in basist Eero Tikkanen. Napol poln Klub Cankarjevega doma je prejel fino porcijo drobnih komadov, navideznih malih jazzovskih balad z razpoznavnimi vižami, ki pa so polne drobnih kaveljcev, sprememb tempa in ritma, plesnosti in liričnosti, vihrave improvizacije in umirjenih aranžiranih delov. Bend, ki je v osnovi bopovski, zajema z veliko žlico iz tradicije jazza, punkovske neposrednosti in lokalne usidranosti. Melodija je le tematski izgovor za skupinsko razdelavo in oblikovanje komada. Fredriksenova je kričavo gibka na altsaksofonu , a težka in avanturistična na baritonsaksofonu, bobnar Nieminen direkten, basist Tikkanen konkreten, a ne virtuozen. Mopo so izvrsten koncertni bend širokih obzorij, zaradi katerih primarni jazzovski zvok postaja bogatejši, njihove glasbene rešitve pa razgledane in emocionalno zavzeto izpeljane.
